Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 17  |  Uvodnik

Napačni tujci

»Prodaja slovenskih živilskopredelovalnih podjetij hrvaškim se nadaljuje.«
—Slavko Bobovnik, voditelj Odmevov, 21. aprila 2015

»Kolega Svetličič in Udovič sta v raziskavi celo ugotovila, da je glavni problem mladih kadrov v slovenskih podjetjih to, da ne znajo ’srbohrvaško’. To je tudi ena od izgubljenih primerjalnih prednosti slovenskega gospodarstva v zadnjih dvajsetih letih.«
—Predsednik državnega zbora in član SMC Milan Brglez v intervjuju za Mladino, 26. septembra 2014

Ko je raziskava, ki jo je omenil Milan Brglez, nastala, je bila usmeritev Slovenije širitev slovenske industrije in trgov po Balkanu navzdol: trgi, ki naj bi pomenili slovensko priložnost, so ležali za slovensko južno mejo. Mercator je na primer poskušal kupiti Agrokor in se širil v Srbijo, na Hrvaško. Podobno so ravnala druga podjetja. In seveda je res, znanje hrvaškega in srbskega jezika je bilo nekaj, česar smo se v nekdanji skupni državi naučili sproti, tako rekoč nevede (pa tudi ne preveč dobro, a dovolj za učinkovito sporazumevanje), mlajši pa so ostali brez stika z jeziki nekdanjih jugoslovanskih republik – to pomeni, da so izgubili tudi primerjalno prednost.

Ampak vmes je prišla nova doktrina, ki pravi, da smo Slovenci butasti in ne znamo upravljati podjetij in jih zato raje prodajmo tujcem. Očitno sta modrost in pamet zapustili Slovenijo – in kot kaže, sta ugotovili, da bosta več priložnosti našli na južnem Balkanu. Toda zato Svetličič in Udovič s svojo raziskavo nista nič manj aktualna: le da bo te jezike po novem treba znati zato, ker bo vse več vodstev slovenskih podjetij južno od Kolpe in bo to pogoj za sodelovanje s temi podjetji. Pa gre samo za že nakupljena: ko bo Telekom prodan posredniku, ki se je prijavil na razpis, nato pa končnemu najverjetnejšemu kupcu, torej nemškemu Telekomu, bo zelo verjetno prav tako upravljan iz Zagreba, kjer ima nemški Telekom že zdaj regionalni center.

No, Slavko Bobovnik in tudi drugi novinarski kolegi nenadoma niso mogli več skriti presenečenja: kako se je vendar zgodilo, da zdaj naša podjetja, naše paradne konje (od trenutka, ko se vidi, da kupci prihajajo iz Zagreba in Beograda, se ne govori več o ničvrednem blagu), kupujejo Hrvati? Mar niste govorili o odprtih trgih, mar so trgi po novem lahko odprti samo na Zahod? Mediji, pa tudi vsa socialna omrežja so bili polni grenkobe. Hrvati? Mar bodo zdaj Hrvati lastniki Slovenije? Nenadoma so vsi pozabili, da je Hrvaška tudi del Evropske unije, da je enaka med enakimi.

Za Podravko tudi tokrat stoji hrvaška država, tako kot je stala ob strani Agrokorju. Pri čemer hrvaška politika in celotno gospodarstvo stojita tem podjetjem ob strani, pa čeprav je država v slabšem položaju kot Slovenija: a to počneta prav zato, ker vesta, da je gospodarska suverenost edini resni izhod v stabilnost. Nekaj so se Hrvati iz povojnih razprodaj premoženja, tudi bank, naučili. Ali kot je dejal hrvaški ekonomist in eden največjih bančnih strokovnjakov dr. Lovre Božina: »Namen prodaje bank je bil zagotoviti stabilno gospodarstvo. Hoteli smo doseči stabilne cene, hoteli smo uravnotežiti menjavo s tujino, želeli smo rast zaposlenosti in nizko inflacijo. Ampak dejansko je nato zunanji dolg zrasel, poleg tega je zrasel tudi notranji dolg, brezposelnost se ni zmanjšala, temveč je neprestano rasla. Po mojem mnenju in tudi po mnenju kolegov, strokovnjakov in profesorjev, je bila privatizacija hrvaških bank ena največjih napak, kar smo jih naredili. Ne zaradi prodaje kot take, ampak ker so bile posledice prodaje nasprotne od tistega, kar je napovedala vlada.« Hrvati zato zdaj predvsem kupujejo. Kupujejo svoje izgubljeno premoženje, kupujejo v tujini. Kupujejo trge za svoje proizvode. In za podjetji kupci stoji vlada. Stojijo državni pokojninski skladi. Pri čemer je bila njihova razprodaja nacionalnega premoženja ob prelomu tisočletja celo upravičena – imeli so popolnoma razrušeno državo. Slovenija kljub krizi ni bila nikoli v takem položaju. Kot smo zapisali: še ta trenutek je v bistveno boljšem položaju.

Ne gre se torej zgražati nad tem, kaj počnejo Hrvati, ampak nad tem, kaj počne kratkovidna in nerazgledana slovenska politika. Proti Zagrebu ne gre gledati z jezo, ampak z občudovanjem. Ker vedo, kaj delajo. Pri čemer imajo tudi oni tajkune, lopove, skorumpirane politike, razmere so veliko slabše kot pri nas tudi na tem področju: ampak v imenu tega ne rušijo celotnega gospodarstva samo zato, da bi pokazali, kako moralni in blabla so.

Seveda se pri nas ves čas, tudi ta trenutek, pozablja na ključno vlogo bank pri tem. Zakaj to poudarjamo? Ker bodo politiki že v nekaj dneh začeli kazati na bančnike, ki te odločitve menda sprejemajo. Delno to celo drži, a vse glavne slovenske banke so v državni lasti. Njihove uprave izbira politika. Tako kot uprave paradržavnih finančnih institucij.

Mimogrede: vlada ima po neuradnih podatkih nenadoma težave s parkiranjem svojega falcona na letališču Brnik. Novi lastnik pravi, da ga mora odstraniti, ker je Slovenija samo 30-odstotni lastnik hangarja, v katerem je. No, nikar se ne zgražajte, gre za strateškega lastnika iz Nemčije. Vsaj ni Hrvat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.