Maja Novak

Maja Novak

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Ihta

Čakajoč na ustavno sodišče

Ali sprehod po aleji spominov

Jaz sirota, si rečem, ko si obuvam čevlje, da bi šla na sprehod (no, v redu, na pivo, ampak pri meni tistih tristo metrov do najljubšega lokala že velja za sprehod); kako zavidam kolegom, ki lahko kolumne začnejo rekoč: »Pred kratkim sem srečal znanca, ki mi je povedal ...« Sama včasih cele dneve ne srečam nikogar. Prva posledica tega, da si samska ženska na pragu starosti in robu revščine, je pač socialna izolacija.

Potem pa ga zagledam, snov za kolumno, kako jo maha proti lokalu, kako mi kima v pozdrav, kako priseda; nato govori in govori in me podučuje, polna usta so ga Janše, polna usta Primca, polna usta otrok, za katere gre. Res, točno tebe sem potrebovala ob pivu. Brez tebe bi že pozabila, da se na mizah ustavnih sodnikov od 2. aprila valja ustavna pritožba proti sklepu DZ, da ne bo razpisal referenduma o spremembah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, le da se vrli sodniki še niso imeli časa pozabavati z njo, ker je najprej treba rešiti Janšo.

»Ne razumem, kako lahko dvomiš, da cerkev misli le dobro, ko pridiga proti temu, da bi gejevski pari posvajali otroke,« mi reče znanec.

Hja, dragi Jure, ljubezen med mano in cerkvijo se je končala že zdavnaj. Ko sem bila še otrok, za katerega bi moralo iti. Ta kolumna je zate, da boš vedel, kako je bilo.

Pri dvanajstih sem versko zblaznela. Malo so bili krivi hormoni, malo očaranost nad negativnimi ženskimi liki iz literature, med katerimi je bila tudi Katarina Medičejska, malo pa mamina prijateljica, botaničarka, ki me je ob nedeljah pridno vlačila k maši. To je bilo zanimivo: vsa imena in priimke rožic, ki sva jih srečali med potjo na Kostanjevico nad Novo Gorico, je poznala. Tudi njen prijatelj, frančiškan in katehet, s katerim je klepetala pred mašo, je bil zanimiv. Takoj sem mu prirasla k srcu. Sila rad se je igral z mojimi kitkami. Pa so bili moji lasje že takrat, kako bi rekla, nekako mišje zeleni, bolje te barve žal ne znam opisati. A po drugi strani je res, da so se tiste kitke, čeprav neugledne, zgoraj držale dokaj jedrega dekliškega telesa.

Torej sem zato, ker sem bila rada v središču pozornosti, začela zahajati k verouku, prejela sem prvo obhajilo in pred vrati se je prikazala birma. Pa smo pri verouku jemali Kristusovo pot na Golgoto: križ je nosil, ljudstvo jeruzalemsko pa ga je bílo in se mu posmehovalo. »Kajne, otroci, kako zavrženo je bilo to ljudstvo jeruzalemsko?« nas je pobaral pater. »Hja,« sem odvrnila (že takrat sem bila rada pametna), »ampak poskušajmo jih razumeti. Ko bi zdaj na glavnem mestnem trgu pred Grosistovo samopostrežbo stal kak dolgolas hipi v dolgi beli obleki, ki bi trdil, da je božji sin, mar se mu ne bi tudi mi posmehovali?«

»Ven!« je zavreščal katehet. »In ostani zunaj do konca ure!« Tista ura še traja. Iz trme me ni bilo več k verouku in ostala sem brez birme. Zato se tudi cerkveno poročiti ne morem. Ti smola.

No, možakar je bil pač neroden, bi zdaj rekel ti, Jure. Se strinjam. Čeprav še danes menim, da je bilo moje vprašanje povsem legitimno in razumno, si lahko takole za vajo celo sama že izmislim nekaj dobrih odgovorov nanj, s kakršnimi bi me morda pater za dolga leta pridobil na svojo stran. Ampak četudi ne morem trditi, da sem bila zaradi tistega dogodka strahotno pretresena, sem se že takrat čudila: kako si dušni pastirji lahko privoščijo, da takole malomarno izgubijo eno od ovčic? Ali pa, se sprašujem danes, ali pa gre cerkvi samo za nedolžne otroke, ki jih hočejo ugrabiti istospolni zakonci, tiste, ki poskušajo razmišljati z lastno glavo, pa raje naženejo stran?

Naj bo tako ali drugače, da ne gre vse cerkve soditi le po enem slabem pedagogu, se je čez čas posvetilo tudi meni, pokesala sem se, se sklenila vrniti med vernike in se za začetek odpravila k spovedi. »Greh povej!« je vztrajal spovednik, ko sem mu pripovedovala o najstniški zavisti do med sošolci bolj priljubljenih deklet in prepisanih domačih nalogah. »To, kar naštevaš, ni greh. Toda ali te kdaj obhajajo grde misli? Se pri tem rada dotikaš svojega telesa?« Njegovo uho za zamreženo lino je kar nabrekalo od radovednosti.

Takrat sem jih štela že štirinajst, zato sem vedela, o čem govori. Čeprav sem bila še otrok, za otroke pa gre. Nekako omotično, kot da bi mi prisolil zaušnico, in nekako umazano sem se počutila, ko sem se vračala domov. Tokrat za vedno.

Tista ura še traja. Iz trme me ni bilo več k verouku in ostala sem brez birme. Zato se tudi cerkveno poročiti ne morem. Ti smola.

Sicer sem pozneje dala krstiti hčer, zlasti zato, ker si je tega želel dedek, in veliko zapletov je bilo, ker je bila dojenčica nezakonska; nekaj časa je kazalo, da iz te moke sploh ne bo kruha. Pa je dedek zavrtel nekaj telefonskih številk in je le napočil tisti véliki dan, ko sem se po obredu vrnila v cerkev, kjer sem pozabila hčerino dudo (ja, slaba mama sem), pa sem v enem od kotov zagledala dedka, duhovnika ter zajeten šop bankovcev, ki je iz dedkovih rok ravno romal v duhovnikove. Ali je tu šlo za otroka ali za kaj drugega, presodite sami.

In tako zdaj menim, da nekateri pač niso posebej poklicani ne usposobljeni za razpravljanje o občutljivih človeških vprašanjih, kakršna so posvojitve. Za začetek to velja zate, dragi Jure, ki si celo bolj papeški od duhovnikov, pa za slovensko duhovščino, ki je bolj papeška od papeža; navsezadnje je ta o istospolno usmerjenih rekel: »Kdo sem jaz, da bi jim sodil?« In čeprav se zavedam, da si želim preveč (priznam, da sem včasih tudi jaz še naivna), potihoma upam, da bo ustavno sodišče s tem, ko bo razsodilo v prid državnemu zboru in proti referendumu o pravicah istospolnih, kmalu za zmeraj pretrgalo kampanjo proti gejem, ki še vedno grmi s cerkvenih lec. Da se bo cerkev nato laže posvetila preganjanju herezije med osnovnošolci, brskanju po otroški intimi in skrbi za premoženje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.