Grega Repovž

Grega Repovž

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Dan zmage

»Slovenska vlada, ki se je ob koncu druge svetovne vojne formirala in sestala v tem vašem lepem mestu, spoštovane Ajdovke in Ajdovci, je bila vlada, ki je na eni strani postavila pomemben državotvorni mejnik v slovenski zgodovini, po drugi strani pa je bila to vlada, ki se je soočila s časom, ko je vojna, tudi bratomorna, kljub formalno sklenjenemu miru, še naprej divjala v mislih in srcih mnogih Slovencev. V tistem času, pa tudi kasneje, so se na naših tleh zgodili množični poboji, izvensodni in montirani sodni procesi, mučenja, neupravičena omejevanja svobode in druge oblike hujših kršitev človekovih pravic in svoboščin.«
—Predsednik vlade Miro Cerar, Ajdovščina, 2. maja

Namenoma navajamo del govora predsednika vlade, ki so ga 2. maja že objavili vsi vodilni elektronski mediji – pa ne zato, ker bi menili, da gre za ključni del govora. Gre zgolj za še en uspeh dolgoletnega reduciranja druge svetovne vojne, ki je danes že tako močno vgrajeno v nacionalno zavest, da se ne zdi niti več čudno, če od premierovega govora ostane le ta del.

Celotno predvojno obdobje, vojno in povojno obdobje je prikazovano izkrivljeno, seveda zaradi politične premetenosti desnice, ki ji je uspelo v 25 letih izpeljati ta remiks zgodovine, pa tudi zaradi pasivnosti levice, ki ji je bilo (večidel razumljivo) dolgo vseeno za razpravo o drugi svetovni vojni. Spoznanje o neumnosti tega lenobnega odnosa do zgodovine je prišlo prepozno. A še enkrat, ni nerazumljivo: mar ni bil eden od pozitivnih stranskih učinkov demokratizacije, da sta prej tako prisotni zmaga v drugi svetovni vojni in revolucija končno doživeli redukcijo na neke normalne količine?

No, desnica je to naveličanost in realistični pogled pretežnega dela nacije na obdobje vojne, komunistične revolucije in tudi povojno obdobje izkoristila za vsiljevanje svojega izkrivljenega pogleda na ta čas in na tem dejansko utemeljevala politiko. Prišlo je tako daleč, da so se še ljudje, ki so jim šle vse življenje partizanske proslave hudo na živce, začeli opredeljevati zelo jasno in enoznačno.

Opredeljevati do česa? Danes je celo v resnih razpravah vse neverjetno poenostavljeno. Da bi razumeli vojno in povojno obdobje, bi morali resno brati Kocbeka – pa ostaja vedno znova le zlorabljen. Temeljno vprašanje je namreč, kaj je slovensko politiko že v tridesetih letih tako razdelilo – navsezadnje so komunisti in ljudska stranka še leta 1922 skupaj kandidirali na občinskih volitvah pod imenom Zveza delovnega ljudstva – in zmagali.

Kaj se je torej zgodilo? Edvard Kocbek je leta 1937 v reviji Dom in svet napisal članek Premišljevanja o Španiji. Kot katehet je imel namreč osebne stike s francoskimi krščanskimi krogi. V omenjenem članku je opozarjal, da se je katoliška cerkev obrnila od ljudstva in se opredelila za generala Franca, pri čemer jo je vodil izrazito materialističen interes. Škof Rožman je takrat Kocbeka kazensko ekskomuniciral, Katoliško tiskovno društvo pa je zahtevalo njegovo opravičilo. Ker Kocbek tega ni storil, so revijo ukinili. Obrat katoliške cerkve pa se je dejansko začel že maja 1931, ko je papež Pij XI. objavil okrožnico Quadragesimo Anno, s katero je cerkev sprejela fašistični model družbene ureditve. Kmalu po tej okrožnici so na slovenskih tleh nastale organizacije militantne in profašistične katoliške akcije, ki so napadale vsako svobodomiselnost.

Slovenska politika je torej stopila v smer fašizma precej pred vojno – da, fašizem oziroma očaranost s fašizmom se ni začela po italijanski okupaciji, temveč veliko prej. Katoliška akcija se je opredelila za generala Franca, pa tudi za fašizem in za Hitlerja. To je bilo zanjo tisto pravo. In ko je v Slovenijo prišla vojna, je takratni ban Natlačen 10. aprila 1941 odšel na Vrhniko in tam svečano pričakal in pozdravil italijanske okupacijske čete. Ja, oblast je bila za fašizem in tudi nacizem. Zatem je šel Natlačen v Celje, kjer je Nemce prosil, naj zasedejo celotno Slovenijo in naredijo iz nje protektorat.

Kolaboracija s fašizmom in nacizmom se je v Sloveniji začela že pred drugo svetovno vojno, preden so se komunisti sploh organizirali.

Kako politiki uspe narediti tako usodne napake? Velja se spomniti vilenske izjave, ki jo je podpisalo deset evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, z njo pa smo leta 2003 podprli ameriško invazijo na Irak. Danes lahko spremljamo, kam je ta invazija pripeljala Bližnji vzhod. A kdaj in kako se je vse skupaj začelo? Ne z Islamsko državo in njenimi današnjimi zločini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.