Grega Repovž

Grega Repovž

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Nenadno spoznanje

Po zmagi na volitvah se je zdelo, da predstavniki nove zmagovite oblasti dejansko verjamejo v tisto, kar je izjavil drugi človek SMC Milan Brglez: da bodo vladali najmanj tri mandate. Da so prišli na oblast in da so že naslednja štiri leta neverjetno dolga doba. Kot vsaki novi vladi dotlej se je tudi tej zdelo, da so naslednje volitve res še zelo daleč. Pa niso – tudi redne ne. Za njimi je že prva osmina mandata. Niso več na začetku. A to ni edino spoznanje, ki je doletelo tudi to vladajočo stranko, tako kot že vse pred njo: nenadoma so ugotovili, da tudi če so čisto pri miru in če ne delajo velikih korakov in ne sprejemajo radikalnih odločitev, vseeno ustvarjajo zgodovino.

Ja, to je problem moči: tudi če je ne uporabljaš, je to odločitev, ki ima posledice. Vladi se je tako zgodila prodaja Žita, na katero ni želela imeti vpliva – a zaradi te prodaje je bila javnost tako pretresena, da se je vlada morala začeti na novo ukvarjati s svojimi stališči do privatizacije. Nenadoma je tisto, kar so opisovali kot godrnjanje lobijev, postala trda resnica – in slovenski kmetje danes vedo, da so v času Mira Cerarja ostali brez glavnega odjemalca žita. Za vedno. Enako se je vladi ponovilo pretekli teden: v svoji neideološki poziciji – ki je prav toliko ideološka, kaj pa drugega – so se vrhovi SMC izogibali vsem vidnim nastopom in jasnim stališčem na proslavah ob 70. obletnici zmage nad nacizmom, skupaj s predsednikom republike so si mencali rokice med koleni in upali, da čim prej mine. No, njihovo sporočilo, njihovo stališče zato ni bilo nič manj močno. Vsi so ga razumeli.

Miro Cerar z drugimi besedami že piše svojo zgodovino – in zdaj se je tega ovedel. In kot pred njim na primer Borut Pahor in tudi Janez Janša je tudi sedanji predsednik vlade po pol leta spoznal, da je v njegovi javni oceni zapisano nekaj popolnoma drugega, kot si je želel. Nihče ne govori o gospodarski rasti in padajočih obrestih. Nihče tudi ne govori o nakazanem padanju proračunskega primanjkljaja. Vlada velja za trdo in nesocialno, za vlado, ki misli le na podjetja, na mednarodne finančne institucije in njihovo dobro. Tega si ne želi niti največji neoliberalec, Cerar pa si sploh ni predstavljal, da bo to njegova podoba v javnosti. Nasprotno.

Pri tem je treba poudariti, da je ta podoba krivična – ker ta vlada dejansko ni sprejela nobenih socialnih rezov, pogajanja s socialnimi partnerji so bila zelo razumna, socialno naravnana. Zakaj potem tak vtis? Ker je vlada pustila procese, ki sta jih pred njo zastavili vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek, nedotaknjene. Janša je šel zavestno v neoliberalno politiko in razgradnjo socialne države, Bratuškova pa je v zahteve evropske komisije privolila malo pod prisilo (dejansko v tistem trenutku ni imela izbire, Cerar ima danes veliko širši manevrski prostor), malo pa preračunljivo in pod vplivom lobistov. Mimogrede: privatizacijo še vedno vodijo ljudje, ki sta jih nastavila in izbrala Janša in Bratuškova. A to ve le peščica ljudi, za večino so to pač dejanja Cerarjeve vlade. Pa so res? Seveda so. Tudi to je namreč njegova odločitev.

In vsa ta spoznanja so nenadoma prišla nad vlado, vladne može in žene malce presenetila ter povzročila občutek nemoči, ki ga kažejo danes v izjavah in nastopih, pa tudi v zaostrovanju med njimi samimi. Zato tudi nova negotovost pri nadaljevanju privatizacije. Kako (pre)pozno je prišlo na primer spoznanje, da s prodajo nekaterih podjetij v tuje roke prehajajo tudi pomembni industrijski vodni viri – pa ne toliko zaradi vodnih virov in dokončnosti odločitve, ampak zato, ker se začenjajo zavedati, da te odločitve, ki jih niso sprejeli, ampak so bili zgolj neaktivni, v prepričanju, da bo šel ta kelih mimo njih, sami pa bodo rekli, da gre za neodvisne poslovne odločitve, postajajo pač del njih, del njihove javne podobe, del njihove zgodovinske ocene.

Ali drugače rečeno: ni pomembno le, kaj si naredil, ampak tudi česa nisi. Spomniti se velja na primer nekdanjega premiera Toneta Ropa, ki je skupaj s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem državo pripeljal v največjo stabilnost in rast v vsej njeni sodobni zgodovini. Rop je padel predvsem zaradi zgodovinskih obremenitev, ki jih je nosila stranka, ki jo je vodil, pa tudi zato, ker je ignoriral procese, ki so v družbi takrat potekali. Vzporedno s procesi, ki jih vlada avtomatično in zlahka nadzoruje, v vsaki družbi potekajo tudi neki na videz sicer neodvisni procesi, ki pa vlad ne odvezujejo aktivnosti. Preprosto ima vsaka vlada moč in možnost, da nanje vpliva – četudi noče.

In prav nenavadno je, kako v nekem trenutku vsaka vlada spozna to dejstvo. Tista, ki se nanj zna odzvati, potem nemalokrat res dobi še en mandat. Tisti predsedniki vlad in strank, ki pa to občutijo kot krivico, pa hitro končajo v politični zgodovini. Tudi v Sloveniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.