Andrej Platonov: Smrti ni

+ + + + +

Črtice s sovjetskih bojišč druge svetovne vojne.

Kdor je bral ingeniozni roman Čevengur, bo šokiran. Platonova (1899–1951), avtorja antiutopistične knjige o začetnih letih komunizma, preprosto ne bo prepoznal. Ne po slogu ne po stavkih. Stalin ga je kastriral, ko ga je poslal na bojišče kot vojnega dopisnika za časnik Rdečo zvezdo. Pisatelj, ki je s svojimi liki jemal bralcem sapo, je zdaj v koži kronista, ki samo sledi šablonam propagande o vojni med dobrimi in slabimi. Toda tudi tak bo spet doživel cenzuro: tako kot je bila nekoč prepovedana izdaja Čevengurja, tako mu režim ni dovolil objaviti niti vojnih črtic.

Sodobni slovenski bralec bo seveda začuden. Knjiga, z glavnim junakom smrtjo, je hudičevo mučna. Tanki, močvirja, šrapneli, razmesarjena trupla, nobenih dialogov, notranjih obratov, sanjarjenj in človeških odnosov, namesto njih pontonski mostovi, nacisti s spranimi možgani, okupatorjev teror nad mužiki ter zmagoviti pohod Rdeče armade. Kje je tu skrita poanta?

V času, ko je uradna literatura pisala himno o vojni, ki je odkrila novega sovjetskega človeka, Platonov prinaša heroje, ki jih vodi misel na domovino, na prednike, rodni kraj, domači gozdiček. Nobeden se ne bori za Stalina ali za ideale komunizma. Celo vojaški poveljniki ne razmišljajo kot partijski sekretarji, ampak kot mašinisti, ki v svojih enotah vidijo minuciozni stroj, ki ga čislajo kot največjo svetinjo. Nobenih samomorilskih jurišev, vsaka smrt, ki ne odtehta najmanj dveh nemških, je osebni poraz. Sredi zmag sovjetske armade ustvarja pisatelj svet vrednot iz carskega režima, celo zmagovito taktiko v spopadu bo opisal z metaforo o Suvorovu, nepremagljivem generalu iz 18. stoletja.

Genialna knjiga, ki je ni mogoče brati.