Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Dva leva

0,075 ali 1,03 %

(Koliko dostojanstva prenese Slovenija?)

V zvezi s sprejemom ujetnikov iz ameriškega vojaškega oporišča Guantanamo na Kubi je dejal, da »obseg Gauntanama ni tako velik, da bi moralo njegovo reševanje pasti tudi na Slovenijo«. Prepričan je tudi, da bi se s tem v Sloveniji bistveno povečalo tveganje terorističnih napadov.
— Poslanec Jožef Jerovšek je nasprotoval sprejemu nedolžnih internirancev iz Guantanama

»Treba je upoštevati sposobnosti in varnost države,« je opozoril Cerar. »Ne moremo obljubljati več, kot zmoremo, moramo pa si prizadevati, da naredimo vse, kar zmoremo za to pomoč,« je izpostavil. Hkrati pa je treba paziti tudi na to, kdo vse bi se lahko pomešal med begunce.
— Miro Cerar meni, da je treba biti pri sprejemu beguncev previden. (STA, 18. 4. 2015)

Slovenija je na izrednem vrhu EU o begunski krizi v Sredozemlju izkazala solidarnost na vse možne načine, je poudaril premier Miro Cerar. Kot je dejal, bi lahko država sprejela od 15 do 20 beguncev.
— Miro Cerar hkrati meni, da je treba biti pri sprejemu beguncev hkrati maksimalno velikodušen. (STA, 23. 4. 2015)

Nekako velja, da je zunanja politika neke dežele ujetnica notranje. Že mogoče. A predvsem sta zunanja in notranja politika ujetnici reprezentativnih politik in njih nosilcev. Torej politikov. To se vseskozi kaže tudi pri nas, ko je treba ljudem v stiski dati zatočišče. Slovenija pač ne slovi kot odprta dežela, ki ljudem v stiski gostoljubno in široko odpira vrata, zato jim mora biti zares hudo, če jo nesrečniki izberejo za svoj novi ali začasni dom.

Takole na pamet bi človek rekel, da imajo občutek za begunce, pregnance in brezdomce predvsem tisti, ki so kdaj bili sami v tem položaju. No, za Slovenijo to očitno ne velja. Slovenija je že bila v novejši zgodovini pred izkušnjo iztrebljanja. Ko so večji del Slovenije (Štajersko, Gorenjsko in del Prekmurja ter Dolenjske) zasedli Nemci, so naredili načrt izselitve vseh, ki ne bi bili primerni za germanizacijo. Takih naj bi bilo približno 260.000. Načrtovali so množično izselitev v Srbijo in delno na Hrvaško, a se je številka ustavila pri »zgolj« 80.000, zaradi logističnih težav, ki jih je povzročil vse bolj organiziran upor proti okupatorju. A številka je še vedno grozna. Če je bilo (po cenzusu iz 1931) v delu Dravske banovine, ki jo zasedla Nemčija, približno 800.000 prebivalcev, je to pomenilo neverjetnih deset odstotkov izseljenega prebivalstva. Zlasti Srbi (manj Hrvati) so, kljub pomanjkanju, Slovence širokosrčno sprejeli. In dokler so veljali obvezni socialistični rituali, je Slovenija Srbiji to hvaležnost tudi izkazovala. In človek bi pričakoval, da majhen narod z veliko raznarodovalno izkušnjo tega nikoli ne pozabi. A je že vojna na območju bivše Jugoslavije pokazala, da imamo kratek spomin. Tisti z nekoliko boljšim se gotovo spomnijo, kako omejevalna in hladna je bila Slovenija v času Peterletove vlade do beguncev iz Bosne. Tisti, ki imajo težave s spominom, pa lahko pobrskajo po zapisih v starih Mladinah. Begunski centri so bolj spominjali na koncentracijska taborišča z omejenim gibanjem kot na zavetišča za begunce in pregnance. A tako je pač bilo. V očeh takratne slovenske politike in dela javnosti so bili vsi južno od Kolpe če že ne potencialni sovražniki, pa vsaj velik nebodigatreba.

A del slovenske politike je pokazal svoj dvojni obraz in dvojno moralo tudi, ko bi morali sodelovati v humanitarnem reševanju problema, ki so ga zakuhali njihovi politični zavezniki. Namreč, ob nastopu prvega mandata si je Obama še prizadeval zapreti Guantanamo, kjer v slogu najhujših koncentracijskih taborišč gnijejo ujetniki, brez možnosti obrambe, brez poštenega procesa, sprva tudi popolnoma brez nadzora Rdečega križa, podvrženi bestialni torturi. Ker ni bilo nobenih resnih dokazov proti večini tam zaprtih, jih je Obamova administracija hotela izpustiti. A ker večina ni mogla nazaj v kraje, od koder so bili odpeljani ali ugrabljeni, so Američani iskali države, ki bi jih sprejele. Pahor bi v zameno za fototermin z Obamo sicer bil kakšnega pripravljen sprejeti, a so temu v državnem zboru najbolj glasno nasprotovali sicer najbolj nekritični simpatizerji politike Združenih držav z desnice. Najglasnejši je bil nekdanji poslanec SDS Jožef Jerovšek. Pač, »Amerikanci« naj sami rešijo, kar so zakuhali.

A pasivni konzumenti politike smo večni in nepopravljivi optimisti. Nobena slaba izkušnja nas ne izuči. Zato smo naivno verjeli, da bo nova Cerarjeva stranka, ki je vrednote, poštenost, doslednost … prodajala kot politični program, vsaj v odnosu do temeljnih vprašanj humanosti dosledna in drugačna od standardne desnice. Pa smo se ušteli. Po prvih odzivih, ko ji strogi evropski partnerji še niso utegnili zvijati rok, je pokazala svojo brezčutnost, neodzivnost. S svojimi odzivi je Cerar osramotil ne le sebe, ampak državo, ki jo kot premier zastopa.

A kaj se čudimo, od politike in politikov, ki še do svojih državljanov nimajo občutka odgovornosti, ne moreš pričakovati česa drugega. Vsekakor je na kratek rok vredno izvajati pritisk na politiko, ki s svojo brezčutnostjo sramoti svoje državljane, davkoplačevalce in volivce. Na daljši rok pa pomisliti, ali ji ponovno podeliti mandat, v katerem ne bo prav nič drugačna, kot je sedaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.