Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Pamflet

Zgodovinske in okoljske polucije

Sodba, voda, zdravje in hrup

Kakor koli že obrnemo, zgodovina se vedno vrača. V Srbiji je sodišče rehabilitiralo Dražo Mihailovića, ki ga je sodišče leta 1946 obsodilo na smrt kot narodnega izdajalca. Sodniki tokrat niso presojali krivdo ali nekrivdo, temveč celoten proces, ki je bil voden nezakonito.

Vest je šokantna, za vse, ki so rasli v času Titovega režima. Učbeniki, časopisi in knjige so ga nekoč opisovali kot vodjo četniški klavcev, kar je bilo podprto še z množico igranih filmov, ki so potrjevali isto. Zdaj pa to, kar je bilo nekoč črno, postane belo. – Revizija zgodovine, ki povzdiguje nekdanje zločince?

Sodobni človek, ki se je z vedenjem o drugi vojni formiral v času partijske vladavine, je tako razcepljen. Ker se mu stari mentalni svet podira, lahko bodisi sprejme moderni sodni pogled, ali pa v jezi nad revizionisti še bolj verjame Titovi eri. A vendar, ali ima možnost, da o stvari tudi sam premisli?

Če v biblioteki vzame v roke izvode časnika »Borbe«, ki je takrat najbolj obširno poročala o sojenju, bo presenečen. Časopisni poročevalci obširno povzemajo obtožbe javnega tožilca, ko pa pride do besede advokat vodje četniškega gibanja dr. Dragić Joksimović, ne navedejo njegovih argumentov, temveč ga srdito napadejo. »Kot branilec ni pomagal sodišču, ampak je branil obtoženega.« - !????? Še več, bil je celo bolj trdovraten kot obtoženi Mihailović. Na sodišču je priča obtožila četniškega generala, da so njegovi ubili ameriškega pilota Davida O’Connella, ki je bil sestreljen nad Srbijo. Mihailović, ki so ga v zaporu pitali s po steklenico šnopsa na dan, se je odrekel zahtevi, da bi na sojenje pozvali ameriške pilote, kar je zahteval njegov advokat. V New Yorku je namreč isti O’Connell besnel, da je vendar živ, in vodil skupino 600 sestreljenih pilotov, ki so jih rešili četniki, in ki so hoteli v Beograd, da pričajo v prid generalu.

Odvetnik Dragič Joksimović je bil neverjetna persona. V času popolnega terorja, je postopal na sodišču nonšalantno v maniri svobodnega odvetnika. Ko je publika vpila nanj – Svinja!, Izdajalec!, se je obrnil na sodnika rekoč: ali vodi sodišče ali politični miting? Ko je tožilec trdil, da je četniško gibanje ustanovljeno nezakonito, je poantiral, da je potem tudi partizansko gibanje nastalo nezakonito. Ko je tožilec Miloš Minić obtoženemu očital sodelovanje z okupatorji, ga je Joksimović prekinil: V času, ko je Minić še igral karte po kragujevških kavarnah, je Mihailović že vodil upor na Ravni gori.

A ne le to, 15. julija 1946, dan pred izrekom sodbe, je imel Tito pred množicami govor na Cetinju, v katerem je poimensko napadel advokata, rekoč: »Branilec ga ni branil s spravilnega stališča, ampak je postopal kot sovražnik ljudstva«. Ter zaključil, da za takšnega protiljudskega demagoga ni mesta v naši družbi.

Dan pred sodbo je predsednik vlade napadel advokata, da je zaradi branjenja obtoženega sam sovražnik ljudstva! Ruski skladatelj Dmitrij Šoštakovič je doživel podobno izkušnjo. Nekega dne je nič hudega sluteč kupil »Pravdo«, v njej pa na prvi strani bral Stalinov uvodnik, v katerem ga je sovjetski voditelj označil za sovražnika socializma.

V Beogradu je bilo seveda vse jasno – naslednji dan je bil Mihailović obsojen na smrt in potem v tajnosti usmrčen. Kakšna pa je bila usoda advokata? Joksimović je bil takoj po vojni poslanec jugoslovanske skupščine in član demokratske stranke. V skupščini je v času najhujših represalij spisal in predlagal »Zakon o svobodi pred nasiljem«. Ja, dobesedno se je zavzel, da je potrebno državljane zaščititi pred terorjem komunistične vlade!

Rezultat je bil resda ničen, nekaj let po procesu pa je režim obračunal z njim. Obtožili so ga protidržavnega delovanja, ga obsodili, po letu pa je mož skrivnostno umrl v ječi. In sedaj trenutek cinizma nad cinizmom. Ko so njegovi svojci zahteval truplo, z željo po obdukciji, so dobili odgovor, da trupla ne morejo dobiti, ker Joksimović še ni odslužil kazni!!!

Hvala Bogu, to so bili davni časi, a vendar, ali je to le preteklost, ali pa mehanizmi samovlade vztrajajo še naprej? Jasno, v veliko mehkejši obliki, a s podobno ignoranco oblastnikov, ki ustvarjajo svoj svet požvigajoč se na državljane.

V moderni Sloveniji je večina v parlamentu bila borbo za neodtujljivo pravico prebivalstva do pitne vode. Ni kaj, zgledno. Toda pred časom je vlada Mira Cerarja sklenila, da ne bo več financirala monitoringa morske in drugih voda. Kaj to pomeni? – Odslej ne bomo več dobili znanstveno utemeljenih podatkov, kaj se dogaja z vodami. Brali bomo, kako je vse lepo in idealno, le številk ne bo od nikoder. A ukinjeni monitoring je del slovenske tradicije, dolgih 30 let je vseskozi bdel nad kvaliteto voda. Zdaj pa ga je vlada z enim zamahom izničila.

Drugod spet prebiramo o socialni državi, o enakosti državljanov, a Cerarjeva vlada ukinja splošno dežurno službo v okraju Cerknica, Loški potok in Bloke. Zdravnik bo tam na voljo le po osem ur, potem pa pride ekspresna pomoč iz zraka kot deux ex machina. No, tam se domačini zavedajo padca zdravstvenega standarda in so se protestno organizirali.

Vlada resda varčuje, a pomenljive so podrobnosti. Medtem ko klesti socialne in zdravstvene pravice vsepovsod, zna biti zelo darežljiva. Letos je partizanski veteranski organizaciji dodelila celo višje dotacije kot minula leta!

In seveda Ljubljana. Jankovićeva oblast je pripravila nove spremembe, po kateri bo v nekaterih delih mesta dovolila občutno višje zvočno onesnaženje. Pred tem kajpak ni povprašala meščanov, če si želijo novih porcij hrupa. Tako je pač sklenila. Se bo tokrat le pojavil odpor?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.