Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Kolumna

Ne-čiščenje

Nekaj dobrih in nekaj slabih znamenj

Nedavno sem gledal Tarčo na nacionalni TV in postalo mi je slabo. O sodbi ustavnega sodišča o Patrii je razpravljal tudi Peter Jančič, novinar Dela, pred časom njegov odgovorni urednik. Časopisu je bil vsiljen kot Janšev in Slivnikov politični nastavljenec, ki je zvesto opravljal svoje poslanstvo; pod njim sem doživel prvo trdo cenzuro (Jančič ni hotel objaviti mojega članka o nečastni vlogi slovenske politike v zvezi s koroškimi Slovenci in avstrijsko državno pogodbo; ta tematika je zdaj znova živa). Zato sem se predčasno upokojil.

In se še zdaj sprašujem, zakaj Delov kolektiv (in vsa spodobna novinarska sfera), ko je bilo Slivnikove in Janševe vladavine konec, tega človeka, ki je pohodil vse dobre novinarske standarde, ni odslovil. Iz oportunizma, lažne solidarnosti, računarstva, da se utegne položaj z Janševo vrnitvijo na oblast ponoviti, zaradi povsod vladajoče negativne selekcije, ki v večnost perpetuira povprečništvo, kameleonstvo, toleriranje packarij in prašičerij? To je cokla, zaradi katere povsod po družbi nastajajo in se pogosto medsebojno podpirajo celi grozdi nesposobnih in problematičnih ljudi. En negativno izbran ali nastavljen človek lahko uniči ali naredi celo institucijo (primer KPK, nekaterih strank, časopisov, slabe banke ...).

Jančičev in jančičevičev mrgoli povsod. Družbena nehigiena pomeni nespoštovanje lastnih kodeksov, korupcionizem, klientelizem, nizko profesionalno in politično kulturo, skrivaštvo, nenačelnost kot sprejeto realnost ali celo vrlino, in to na individualni, cehovski in kolektivni, sistemski ravni. Vse te ravni se v glavnem ne čistijo ekscesnih posameznikov in ravnanj.

Vendar se dogajajo tudi premiki. Pozitivna primera sta denimo cerkev in sodstvo. Naša cerkev se kadrovsko deloma čisti pod vplivom papeža, a prav zato, ker je to zunanji, vsiljeni vpliv, ostajajo spremembe plitve. Drugače je s sodstvom, ki se je prebudilo samo od sebe, postalo samozavestnejše in grožnja za razne dvomljive prakse (gospodarsko-politični kriminal prej praviloma sploh ni bil preganjan). Ta premik, ta bolj ali manj spontana reakcija na krizne družbene razmere, je izrazito pozitiven, a ima razmeroma omejen doseg, saj gre za individualno represijo z nekaj preventivnimi učinki. Njegova pomembna razsežnost je tudi igra za razdelitev moči med sodno in izvršno vejo oblasti. Politika osamosvajanje pravosodja slabo prenaša, a ga hočeš nočeš mora. V to kočljivo merjenje moči, ki še nima jasnega izida, je s sodbo o Patrii negativno poseglo ustavno sodišče; neutemeljeno je okrnilo avtoriteto rednega sodstva, Janši, skrajno problematičnemu predstavniku izvršne oblasti, pa podelilo privilegiran status.

Zanimivo je dogajanje v politiki. Njena mentaliteta in praksa delovanja ostajata bolj ali manj enaki, politično prizorišče pa se polagoma spreminja. To se dogaja ne po volji politike, ampak po volji nezadovoljnega ljudstva, z volitvami. To čiščenje ima, količinsko gledano, skoraj dramatične razsežnosti. Nekatere stare stranke izginjajo ali tonejo (ogrožena je tudi SDS), hkrati rastejo iz nič nove stranke, ki pa praviloma naglo usahnejo, ko se pokažejo kot stara vsebina v novi preobleki. V osnovi gre za to, da ljudstvo, sicer še vedno naivno upajoče v odrešilnost novih obrazov, a tudi že delno streznjeno, postopoma, skozi serijo volitev, dela selekcijo – išče se boljši. To je racionalno početje in tako smo prvič dobili tudi resnejšo alternativo. Politika mora v tej negotovosti vsaj navzven bolj paziti na svojo in splošno higieno (to se kaže npr. v naglem menjavanju Cerarjevih ministrov). Nespremenjeno in odkrito brutalna ostaja le SDS.

Družbena higiena zelo vpliva na to, zakaj nekatere družbe uspevajo, druge ne. Na večjo občutljivost elit za higieno vpliva predvsem razpoloženje »spodaj«. Tu so se stvari zlasti s krizo in razkritji o nagnitosti politekonomske sfere spremenile. Razpoloženje ljudstva je sicer protislovno, skupno pa mu je globoko nezadovoljstvo s statusom quo in politiko. Ta se mora, kot smo že zapisali, zato vsaj pretvarjati, da nastopa proti anomalijam in dobiva boljše manire, sodstvo lahko na tem razpoloženju gradi samozavest, če bo le pokazalo dovolj žilavosti, alternativa pa dobiva priložnost. Hkrati poteka, kot rečeno, postopna eksperimentalna selekcija z volitvami. Tako smo prišli do ZL, ki bo na naslednjih volitvah deloma že preizkušena. Tudi Cerar ima še nekaj časa, da se kolikor toliko prilagodi zahtevam časa, ki nikakor ni izmuzljivo sredinski, se pravi statusquojevski, kakršna skuša biti SMC.

Družbena higiena v samostojni Sloveniji se je dolgo prej slabšala kot izboljševala. Delni preobrat je nakazal šele izbruh krize. Kako resen, globok, trajen je, ostaja odprto. Vedno so mogoči tudi padci nazaj.

Tu je še nekaj. Izboljšanje družbene higiene je lahko zelo pomembno, vendar ima svoje meje. Čiščenje bo dolgoročno izpuhtelo v prazno, če se bo v Sloveniji nadaljevala postopna, plazeča se neoliberalizacija, ki sproti ubija tudi družbeno higieno. O resnem očiščenju bomo lahko govorili šele, če bo politični razred (in sloji pod njim) postal bolj pošten in opustil neo dogme. Doslej se to še ni zgodilo, Tako se stvari hkrati nekoliko premikajo in ostajajo negibne.

Demokrati različnih barv ne smejo pozabiti, da bolna družbena higiena veča družbeno konfliktnost, nezadovoljstvo, težnje po spremembi sistema, tudi v prid trdorokcev in celo fašistov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.