Matej Bogataj

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

Anja Mugerli: Zeleni fotelj

Spremna beseda Stanka Hrastelj. Litera (Piramida), Maribor 2015.114 str., 23,90 €

Pod površjem

Dober ducat zgodb se bolj ali manj osredotoča na isti sentiment protagonistov, nizajo se okoli neubesedljivega travmatičnega jedra in se zgoščajo okoli točke razkritja – kar je osnovni pogoj za kompaktno in zaokroženo zbirko in odloč(il)ne zgodbarske razplete.

Mugerlijeva popisuje junakinje, ki jim zadrgne jezik. Teža neba, ki pritiska nanje, jim onemogoča delovanje, v njihovem ravnanju je pogosto izmikanje, prikrivanje, zdijo se nam pasivne, čeprav jih neredko ujamemo v trenutku, ko se odločijo življenje vzeti v roke. Njihovi stiki z okolico so okrnjeni, družina pa bolj kot prostor ljubezni in bližine predvsem mesto vzdrževanja videza, pod katerim je prikrito marsikaj: pod razumevanjem se skriva incest, pod pritiskom v prsih izguba perspektive, pod idiličnimi povrhnjicami družinskega vsakdanjika so prikrite ruševine nekdanje polnosti odnosa. Vendar se (pretežno) junakinje odločijo presekati s takšnim stopicljanjem na mestu in pogrezanjem v vse manj zadovoljive odnose; že v prvi zgodbi, potem ko se protagonistka zave, da mora v skladu s pregovorom in z napotilom vsaka polno realizirana roditi, napisati knjigo in posaditi drevo, z deklarativno gesto drevo poseka. Ker tudi z otroki ne bo nič, kljub trudu, kljub prizadevanjem, da bi tako prebila blokado v partnerskem odnosu. Podobno se pretežni del nosilcev zgodb sooči s tistimi, ki so jih v letih negotovosti in pomanjkanja usmeritve zapustili ali z njimi pretrgali stike. Pridejo nazaj, na mesto prekinitve, da bi zdaj, ko so stvari postale nevzdržne, rešili tisto, pred čimer so nekoč pobegnili – rana se ne bo zacelila, dokler je ne bodo očistili in oskrbeli.

Anja Mugerli

Anja Mugerli
© arhiv založbe

Zgodbe v Zelenem fotelju se osredotočajo na predmete, včasih tudi malo fetišistične, kakršen je fotelj kot garant nekdaj polne in zdaj razsute družine, ali pa nas popeljejo v skrivnostne duševne svetove, v katerih ne manjka fantastičnih elementov, svetove, katerih nezadostno kvazistabilnost lahko poruši že izgovorjena beseda. Ta sicer pokaže, da je z videzom vse narobe in da je spodaj vse živo in pulzirajoče, vendar je tudi te občutke mogoče, pa še to samo delno, izraziti le v času, postopoma, z muko in odločenostjo in s potrpljenjem.

Zbirka zgodb govori o ljudeh, ki se jim posveti, kako rešiti in začeti drugače, hkrati pa nam govori, da je pod navidezno družinsko srečo veliko rutine, inercije in sprenevedanja. Protagonistke se s patološko celico spopadejo odločno in pogumno, izide odločitev pa pomaknejo v prihodnost in prepuščajo bralcu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.