Goran Kompoš

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

Róisín Murphy: Hairless Toys

2015, PIAS

Osem let, kolikor je minilo od prejšnjega albuma Róisín Murphy, je za glasbenika dolga doba, še posebno, če se giblje znotraj popa, kjer je frekvenca trendov najvišja in so feni ves čas na preži za novimi potencialnimi zvezdniki.

Je pa hkrati res, da Murphyjeva štrli iz popzvezdniškega stereotipa. Zdi se, da v njej pop divo vidi predvsem bolj alternativno občinstvo, čeprav se ji je z nekdanjo zasedbo Moloko in pozneje s solističnimi singli priložnostno uspelo zavihteti tudi na pop lestvice. A še pogosteje (in višje) so njene skladbe končevale pri vrhovih dance chartov. Tudi tretji solistični album Hairless Toys tega verjetno ne bo spremenil.

V odsotnosti je prednost dala družini (dvakrat je postala mama), občasno je posnela kakšen singel, bodisi solističen, bodisi v navezah (David Byrne & Fatboy Slim, David Morales ...), lani pa je objavila še malo ploščo Mi Senti s priredbami italijanskih pop klasik. Resda precej zadržano, ampak ohranjala je torej stik z aktualnim glasbenim dogajanjem, kar se sedaj nedvomno pozna tudi na novem albumu. Čeprav je na njem precej podobnosti z obema prejšnjima ploščama, predvsem tiste bolj plesne skladbe hodijo v korak s časom, vendar to še ne pomeni, da se ujamejo v past dance-pop klišejev. Murphyjeva se z elegantno, prefinjeno produkcijo in dobro premišljenim songwritingom ponovno znajde na svojem terenu, brez (nepotrebnih) teženj (tudi založbe) po ustvarjanju pop hitov. Če se bodo ti zgodili, ne bo nič narobe, toda Hairless Toys na neki – tudi ciničen – način predstavi Murphyjevo, sprijaznjeno s položajem zrele glasbenice, ki za vsako ceno pač ne rine nujno v mainstream.

Róisín Murphy kmalu prihaja v Ljubljano, na Flow Festival, ki je napovedan med 26. in 28. junijem 2015

Róisín Murphy kmalu prihaja v Ljubljano, na Flow Festival, ki je napovedan med 26. in 28. junijem 2015
© arhiv založbe

Ni naključje, da je glavni vir navdiha tokrat našla v dokumentarcu Paris is Burning, ki skozi prizmo na rob odrinjene skupnosti temnopoltih in gejevske klubske skupnosti iz sredine osemdesetih let razišče zametke newyorške house (in disco) kulture. Skladbe so zato videti kot hommage tem upornikom proti mainstreamu, hkrati pa Murphyjeva skozi njihovo etiko prevpraša tudi svoj odnos do sprevrženih pravil glasbene industrije. Hairless Toys tako ponudi njen najintimnejši material, ki se skozi izkušnjo zrele ženske raje kot z Madonno spogleduje z gracioznostjo kakšne Kate Bush.

Feni bodo na albumu verjetno pogrešali potencialni (pop) hit, vendar to ne pomeni, da tudi nekatere nove skladbe ne zlezejo hitro v uho. Toda še bolj se prikupijo s pozornejšim posluhom in ob spoznanju, da Murphyjeva pač ni več frfotava dvajset-oziroma-tridesetletnica. Pa čeprav je (tudi glasbeno) še vedno videti zelo mladostno. Zdi se, da je Hairless Toys najprej pisan na posluh privržencev, ki so odrasli skupaj z njo, zato je nedvomno njen najzrelejši album do zdaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.