Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

29. 5. 2015  |  Mladina 22  |  Dva leva

Odstop!

(Folklora zahtev po odstopih)

»Naj še enkrat poudarim, ne gre zame kot posameznika. Gre za sistematično rušenje ugleda institucije, simbola ene od vej oblasti v državi, kot način političnega delovanja, ki izkorišča asimetričen položaj politike in sodstva na področju propagande. Ne spuščam se na polje politike, se pa sprašujem, ali neodzivnost na tovrstno etiketiranje, tudi ko so tarča drugi posamezniki na izpostavljenih položajih, ne kaže, da smo kot družba pripravljeni sprejeti blatenje, podtikanja in laži kot legitimno sredstvo medsebojne komunikacije in način za doseganje želenih ciljev.«
— Predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša (Delo, SP, 23. 5. 2015)

Če bi v kakšni bebavi »javnomnenjski anketi«, kakor ad hoc glasovanja bralcev spletnih strani ali (nekoliko bolj aktivnega) odzivanja na televizijska vprašanja poimenujejo nevedni novinarji, ljudi vprašali, ali podpirajo zahteve po odstopih, bi z veliko večino odgovorili pritrdilno. Odstope koga in v kakšnem kontekstu? Saj ni važno. Odstopi pač. Odstopi nasploh. Odstopi kot domnevni ovinek čez težave. Problem aktualne Slovenije je tudi v tem, ker zahteve po odgovornosti, po prevzemanju odgovornosti, objektivne ali subjektivne, enačijo z odstopi. Odstop je v situaciji, ki jo je treba in ko jo je mogoče popravljati, morebitno končno, ne pa začetno dejanje.

Ta kultura, bolje rečeno folklora, zahtev po odstopih v središču vsesplošne skepse in nezaupanja, je vsaj zadnjih deset let skupno obeležje politične Slovenije. Zato ljudje, stvari in pojavi, ki imajo na videz le malo skupnega, dobivajo skupno obeležje. Denimo, zahteve po odstopu predsednika vrhovnega sodišča, generalnega državnega tožilca Fišerja ter vodstva kliničnega centra in nevrološke klinike. Prvi primer je morda najbolj enostaven. V razsodbi o primeru Patria je ustavno sodišče menilo, da bi zaradi vtisa nepristranosti moral biti Masleša (samo)izločen. A treba je spomniti na situacije strašnega in naraščajočega pritiska, laži in diskreditacij, ki so se dogajale v času pred končno razsodbo. Masleša ni nastopal na političnih mitingih, ni pisal žaljivih »odprtih manifestov« kot na primer ustavni sodnik Zobec. Oglasil se je na strokovnih dnevih slovenskega sodstva kot predsednik vrhovnega sodišča z obvezo in v interesu obvarovanja integritete institucije, ki jo zastopa. Bolje bi bilo, če bi to naredil kdo drug. Denimo predsednik republike kot predpostavljena moralna avtoriteta družbe. No, Pahor ni bil pripravljen sprejeti Masleše na pogovor, se je pa pogovarjal z Janšo dan pred odhodom na služenje pravnomočno izrečene kazni. Glede na njegov slog in mentalni horizont lahko upravičeno predvidevamo, da se je pravnomočno obsojenemu zaporniku opravičeval za nevšečnosti, ki so ga doletele. Nič novega. Svoj čas se je šel v Maribor pogajat (!?) z zapornikom Andrejem Šiškom, ki je takrat sedel v zaporu v Rogozi pri Mariboru, o referendumski pobudi pred vstopom Hrvaške v Nato.

Nič dosti drugače ni bilo v primeru Fišer. Generalnega državnega tožilca Fišerja bremeni očitan neustrezen kadrovski postopek pri imenovanju generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva Škrleca. V redu. Težko je reči, ali je v državi, kjer je vsesplošno pomanjkanje občutka za prevzemanje odgovornosti, ta napaka zadosten razlog za odstop. A še težje je ta sporni postopek mogoče okvalificirati kot koruptiven. Koruptiven?! Kako že? Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pravi: »Vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.« Predsednik KPK mora imeti veliko imaginacije, da primer površnega kadrovskega manevra strpa v zakonsko definirano kategorijo korupcije.

In ne nazadnje nesrečni primer nevrološke klinike. Zdravstvo seveda ima velike težave. Simptom neurejenih razmer, vrh ledene gore, je stanje na urgenci, kjer zdravniki garajo tako kot preostalo zdravstveno osebje, ki razpeto med zahtevami zdravnikov in pričakovanji pacientov doživlja strese, pacienti pa trpijo v razmerah, ki niso vredne bolnega človeka. In situacija, ki je sistemske in organizacijske narave, se skozi leta praktično ne spreminja. Primer zdravnika, ki je iz domnevno patoloških vzgibov začel samostojno in samoiniciativno odločati o življenju in smrti pacientov, pač ni del tega sistemskega problema. A resorna ministrica je na prvo žogico, preden je bilo potrjeno domnevno dejanje ter ocenjena subjektivna in objektivna odgovornost, zahtevala odstope. Težko se je znebiti občutka politično oportunega motiva. Pač, kot pravi znani nemški satirik prof. Querulix: »Politiki so tista vrsta (species), ki prevzema odgovornost in jo delegira na druge.« Ta čas je veliko večji problem slovenskega zdravstva kot primer Radan stavka zdravnikov. Sindikat Fides je znova zaradi sebičnih motivov pustil na cedilu paciente, drugo zdravstveno osebje ter celotno družbo. To je resnični in neizogibni izziv za ministrico in tudi predsednika vlade. A Cerar ima ta čas pomembnejše opravke. Predvidoma je prav na dan izida te številke Mladine na avdienci pri papežu. Prav. A upamo lahko, da si bo rdeči papež poleg obveznega fototermina vzel vsaj toliko časa, da bo slovenskemu premieru povedal priliko o tesarju Jožefu iz Nazareta in njegovi visoko noseči, komaj štirinajstletni zunajzakonski partnerici, ki jima brezsrčno mesto Betlehem ni hotelo v stiski ponuditi zatočišča. Tako kot država Slovenija brezsrčno zavrača sprejem beguncev.

Hočem povedati, da ta splošna folklora zahtev po odstopih zgolj poglablja vsesplošno nezaupanje v družbi. Pač v smislu, vse je narobe, vse pokvarjeno, vse skorumpirano. Zdravstvo, sodstvo, šolstvo … Možnost demokratične prenove moralnih in pravnih temeljev družbe in države se vse bolj odmika. Medijska sodišča in ljudski gnev bodo hitro začeli odpirati prostor bolj odločnim in manj demokratičnim rešitvam. Tako zgodovina kot soseščina sta polni takih primerov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.