Angeli revolucije

Ko se sprašujete (ali pa ko vas sprašujejo), kateri je bil najboljši jugoslovanski film vseh časov, nikar ne pozabite na Zgodnja dela, ki jih je leta 1969 – pod vplivom Marxovih zgodnjih del, novega češkega in novega poljskega vala, Kitajke in drugih Godardovih filmov o otrocih Karla Marxa in Coca-Cole, Sturgesovih Sullivanovih potovanj in beograjske študentske »junijske« vstaje – posnel Želimir Žilnik. V Berlinu je ta črni, polemični, brutalni, šokantni, sarkastični antifilm blata, znoja in krvi sicer pobral zlatega medveda, najvišjo nagrado, toda v Jugoslaviji ga ni videlo prav dosti ljudi. Najprej so ga z vseh strani napadali, potem pa prepovedali in bunkerirali. Ne brez razloga: Zgodnja dela so partiji zelo jasno povedala in pokazala, da je prav sama postala največja ovira za revolucijo. Še več, film je partiji očital, da se ne obnaša več kot revolucionarna partija. Partija pa je filmu očitala pesimizem, nihilizem, anarhizem, defetizem – in izgubo vere v socializem. Ne bi se mogla bolj motiti.

Pazite: štirje študentje, totalni verniki revolucije, hočejo dati revoluciji – in ideologiji, parolam, propagandi, množičnosti, proletkultu, ponovni izgradnji, Zgodovini in Marxu – drugo priložnost, zato krenejo na veliko osveščevalno, agitpropovsko, indoktrinacijsko, avantgardistično turnejo po omejenem, bednem, blatnem, primitivnem podeželju. Rdečo buržoazijo je treba zrušiti, ljudstvo, ki je zapeljano, pa je treba spreobrniti in revolucionirati, pravijo. Revolucijo, ki je po njihovem mnenju zastala in ostala na pol poti, nedorečena in jalova (in ta, ki revolucijo pusti na pol poti, si koplje grob, kot je rekel francoski revolucionar Saint Just), skušajo pripeljati do konca, toda domačini, mali dogmatični ljudje, ki podobno kot tedanja partija v presilni veri v komunizem in revolucijo vidijo antikomunizem in kontrarevolucijo, jih divje premlatijo, razbijejo in posilijo – v blatu. S kulturno revolucijo, spreobrnitvijo ljudstva in enajsto tezo o Feuerbachu tako ni nič. Na odru Zgodovine pač ni nedolžnih. Ko stopiš na oder Zgodovine, izgubiš nedolžnost.

Zgodnjih del – če jih še niste videli, boste šokirani nad tem, kaj vse je »totalitarizem« toleriral – morda res ni videlo prav veliko ljudi (ja, zgodilo se jim je to, kar se v njih zgodi mladim revolucionarjem), toda bila so zelo vplivna, še posebej prav pri nas, v Sloveniji. Karpo Godina je po poti Zgodnjih del krenil dvakrat, najprej leta 1980 v Splavu Meduze in potem, dve leti kasneje, še v Rdečem boogieju (ali kaj ti je deklica): v prvem na veliko osveščevalno, agitpropovsko turnejo po zaspanem, apatičnem, primitivnem, blatnem podeželju krenejo avantgardni umetniki, fanatični glasniki »novega življenja«, motorji Revolucije in Zgodovine, v drugem pa na veliko osveščevalno, agitpropovsko turnejo med malodušne zadružnike, brigadirje in prvo povojno petletko krene radijsko-revijski orkester, toda oboji, avantgardisti in orkester, jo odnesejo slabo. To, da ostanejo brez publike, je še najmanj.

Hkrati z Godino pa je po poti Zgodnjih del krenil tudi Franci Slak, le da je logiko obrnil: v Kriznem obdobju, posnetem leta 1981, v obdobju posttitovske krize (in depresije), se na »osveščevalno« turnejo po slovenskem podeželju odpravi apatični, povsem demotivirani študent (Roberto Battelli!), ki skuša z anketiranjem – po naročilu nacionalke – dognati, kaj si preprosti ljudje mislijo o televizijskem programu. Smisla ne vidi več, giblje se brezvoljno, ne ve, kaj bi s sabo, v kinu ne gleda filma, ampak razpravlja o nesmislu življenja (podobno kot Miha Baloh v Hladnikovem Plesu v dežju), za služenje vojaškega roka ni sposoben, vero v socializem pa je izgubil, tako da sam izgleda natanko kot eden izmed tistih »primitivcev«, ki v Zgodnjih delih potrebujejo dozo revolucionarnega agitpropa.

Krizno obdobje je bilo otrok svojega časa, a obenem tudi pred svojim časom, saj se apatični, depresivni, demotivirani študent, ki je izgubil vero v revolucijo, sijajno poda današnjemu »kriznemu obdobju«, današnji apatični, depresivni, demotivirani Sloveniji, ki je pred časom sicer pustila, da jo vstaja malce zdrami, toda le zato, da bi lahko bolje – in mirne vesti – zaspala, zato ne preseneča, da bo Krizno obdobje zavrtel tudi 11. mednarodni filmski festival Kino Otok, ki bo v Izoli na voljo od 3. do 7. junija. Škoda le, da ga s Splavom Meduze in Rdečim boogiejem ne bodo zavrteli na kakem triple-billu, ki bi ga uvedla Zgodnja dela. Ta »mesijanski« paket bi vsekakor izgledal kot odgovor Zgodovine. Ali bolje rečeno: ti filmi so ravno dovolj stari in izkušeni, da bi lahko nastopili kot novum, aktualnejši od sedanjosti.

Ti filmi se dogajajo v oddaljenih krajih, tako oddaljenih, da za kapitalistično mašino niso zanimivi, si rečete, dokler ne vidite švicarskega dokuja ThuleTuvalu, ki pokaže, da se kapitalizmu nič ne izmakne.

Jutri ne bo nič bolje

Ko boste gledali kinootoške filme, boste ugotovili, da Zgodnja dela še vedno živijo, recimo v srbskem dokumentarcu Živan priredi punk festival, v katerem boste videli, kako je Živan – Džimi, neutrudni entuziast in promotor, poln življenja, upanja, domišljije in utvar, popolni outsider in solist, deklica za vse – v apatičnem, zaspanem, osamljenem Tomaševcu priredil punk festival, pripeljal številne bende, celo slovaškega, toda na odru je bilo potem več ljudi kot v publiki. Prodal je le 12 vstopnic. Drugo leto bo bolje, se tolaži. In to je ključno: da vsakič bolje spodleti. To, da spodleti, je dokaz, da ima prav, da je na pravi poti in da je vse bližje katarzičnemu Dogodku, ki bo revolucioniral Tomaševac. Težko boste našli človeka, ki bi bil tako zvest temu, kar se še ni zgodilo. In ja, organizacija Živanovega punk festivala je stala približno toliko kot tale doku – Kino Otok je festival deprivilegiranega filma, zgodnjih del.

Zgodnja dela pa so očitno vplivala tudi na oddaljenejše, »eksotičnejše« kinematografije. V perujskem road-movieju Samo svoji na osveščevalno turnejo po perujski džungli krenejo štirje fanatični cinefili, trije mladeniči in mladenka, filmski revolucionarji, ki skušajo male, preproste, apatične, odmaknjene ljudi navdušiti s potujočim kinom in brezimnim art filmom, toda ljudstvo ne trzne – publike ni. Vozijo se iz kraja v kraj, od vasi do vasi, od skupnosti do skupnosti, od enega športnega igrišča do drugega, a ljudi ne premaknejo. Vabijo, navdušeno in energično, tudi z megafonom: Pridite, ogled brezplačen! Ne pomaga. »Jutri bo bolje,« si rečejo. Pa ni. Nekje vmes omenijo, da je art film, ki ga ponujajo lokalcem, v multimilijonski Limi, glavnem mestu Peruja, videla le peščica ljudi, zato računajo, da ga bo sprejelo džungelsko ljudstvo, ki ga kapitalizem še ni pokvaril in »očistil«. Narava je res čudovita, čista in neokužena, nedotaknjena in nezlorabljena, neublagovljena in nekapitalistična, celo antikapitalistična, prav res, saj izgleda kot popolna in brezhibna vizualna mojstrovina, v kateri zgodovine še ni konec in je še vse odprto in mogoče, kot mogočni emancipacijski potencial (no, kot raj za art filme, ki jih trg ne razume), toda ko jim neka ženska en passant pove, da je fenica Jackieja Chana, postane jasno, da se je tudi tja noter že stegnil kapitalizem, ki je ljudem določil, kaj je zanje in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je gledljivo in kaj ne, kaj je konzumno in kaj ne.

Film Samo svoji – film o filmu, tako rekoč dokumentarec o filmu, in obenem film o tem, kar v kapitalizmu iz filma in življenja izginja (ustvarjalnost, domišljija, eksperimentiranje ipd.) – pokaže, kako lep, fascinanten in hipnotičen je svet (perujska džungla), ki ga bo kapitalizem slej ko prej zlorabil, posilil in uničil.

Bele noči

Letošnji Kino Otok bo v različnih, že tradicionalnih programih zavrtel številne filme, recimo Vojno, švicarski film o brutalni »prevzgojni farmi«, na kateri »delinkvente« in druge male upornike predelujejo v sociopate (ja, kapitalizem, ki teče kot švicarska ura, ubija kreativni potencial »zgodnjih del«), Veliki skok naprej, španski film o depresivni, socialno razsuti Španiji, ki so jo neoliberalne politike prelevile v deželo duhov, korupcije in srhljive »etike« preživetja, Fidelia, francoski film o mladi inženirki na tovorni ladji, večni lokomotivi prostega trga in kapitalizma (oh, in »rdeče mučilne sobane«, če smo že ravno pri tem), in Angele revolucije, odbiti, bizarni, karnevalski ruski film o avantgardni umetniški skupini, ki jo boljševiška partija v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času velike kolektivizacije, pošlje osveščat in spreobračat neuko, apatično ljudstvo. Ha! Zgodnja dela via Rdeči boogie.

Ob kratkih filmih (hrvaških, islandskih), sci-fi kapsulah (via Trieste Science + Fiction), natečajnih kvikijih (video na plaži) in otroških otočkih pa bo Kino Otok vrtel tudi dokumentarce, recimo o Cijinem tajnem projektu MKUltra (Pranje možganov), otoški vukojebini, v kateri se mrtvi vračajo po svoj kos mesa (Človek na Luni), in I. svetovni vojni (Let nad bojnimi polji, ki sta ga leta 1919 z letala – nad ruševinami zahodne fronte – posnela pilot Jacques Trolley de Prévaux in snemalec Lucien Lesaint), toda številni filmi bodo poudarjali prav to, kar poudarja film Samo svoji: kako lepa, fascinantna in spektakularna je narava, ki jo bo uničil kapitalizem. V dokuju Biserni gumb vidite bajno čilsko obalo, beduinski vestern Theeb se dogaja v halucinantni arabski puščavi (med I. svetovno vojno), v Poštarjevih belih nočeh, ki jih je posnel sloviti Andrej Končalovski, spremljate poštarja na spektakularnem ruskem severu, krajinski doku Na robu raja ponuja non-stop ptičjo perspektivo monumentalne kalifornijske puščave, v kateri se ljudje – artisti, šamani, paranoiki, kaskaderji, friki ipd. – ponovno izumljajo.

Ti filmi – art filmi o ljudeh, ki art filmov ne gledajo – se dogajajo v oddaljenih krajih, tako oddaljenih, da za kapitalistično mašino niso zanimivi. Vsaj tako se zdi. Za življenje so bodisi prehladni ali pa prevroči, zato se kapitalizem tja še ni stegnil, si rečete, dokler ne vidite švicarskega dokuja ThuleTuvalu, ki pokaže, da se kapitalizmu nič ne izmakne. Izmenično se dogaja v grenlandski vasici Thule in na pacifiškem otočku Tuvalu: globalno segrevanje, produkt kapitalizma, v Thuleju tali led, tako da se morska gladina dviguje, kar je slaba novica za Tuvalu, ki mu grozi potop. Lokaciji, ki sta 20 tisoč kilometrov narazen, je kapitalizem fatalno povezal – in pokopal.

»Življenje bo tu čez 20 let povsem drugačno,« pravi nekdo. Kapitalizem se je v Thule in na Tuvalu apokaliptično stegnil, pa četudi brez enega samega strela.

Tiste, ki bodo v boju s kapitalizmom padli, bodo kremirali. Mrtveci, pokopani v naravni velikosti, so kapitalizmu le v napoto, ugotovijo oblasti v Angelih revolucije. Pokopališča so prevelika, tako da le ovirajo razvoj, trgovanje, kapitalizem. Katero bo naslednje agregatno stanje neoliberalizma, ni skrivnost: krematorij.

Filmski festival:
Kino Otok
Kje: Letni kino Manizoli, Art Kino Odeon in Kulturni dom, Izola
Kdaj: od 3. do 7. junija 2015