Kultura / Angeli revolucije

Ko se sprašujete (ali pa ko vas sprašujejo), kateri je bil najboljši jugoslovanski film vseh časov, nikar ne pozabite na Zgodnja dela, ki jih je leta 1969 – pod vplivom Marxovih zgodnjih del, novega češkega in novega poljskega vala, Kitajke in drugih Godardovih filmov o otrocih Karla Marxa in Coca-Cole, Sturgesovih Sullivanovih potovanj in beograjske študentske »junijske« vstaje – posnel Želimir Žilnik. V Berlinu je ta črni, polemični, brutalni, šokantni, sarkastični antifilm blata, znoja in krvi sicer pobral zlatega medveda, najvišjo nagrado, toda v Jugoslaviji ga ni videlo prav dosti ljudi. Najprej so ga z vseh strani napadali, potem pa prepovedali in bunkerirali. Ne brez razloga: Zgodnja dela so partiji zelo jasno povedala in pokazala, da je prav sama postala največja ovira za revolucijo. Še več, film je partiji očital, da se ne obnaša več kot revolucionarna partija. Partija pa je filmu očitala pesimizem, nihilizem, anarhizem, defetizem – in izgubo vere v socializem. Ne bi se mogla bolj motiti.