Veljko Njegovan

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Kultura

Nepredvidljiva glasbena ikona

V Ljubljano se vrača Bob Dylan, eden največjih glasbenikov dvajsetega stoletja

Bob Dylan

Bob Dylan

V Ljubljano se danes vrača Bob Dylan, eden največjih glasbenikov dvajsetega stoletja.

No Direction Home, dokumentarni film v dveh delih, v katerem legendarni newyorški režiser Martin Scorsese obravnava prvih nekaj odraslih let življenja in dela Roberta Allena Zimmermana, tedaj skorajda golobradega, skodranega fantiča, ki je iz majhnega kraja v Minnesoti odšel sprva na študij v Minneapolis, a ga je kmalu zapustil ter se leta 1961 napotil v Veliko jabolko, ponuja verjetno najboljši in najobjektivnejši vpogled v najpomembnejše kreativno obdobje enega največjih še živečih glasbenih in besednih umetnikov dvajsetega stoletja.

Mladi Zimmerman, ki je v turbulentnih časih ameriške in svetovne zgodovine prišel v newyorški Greenwich Village, kjer so se v lokalnih klubih tistega časa zbirali umetniki z najrazličnejših vetrov, med drugim tudi pripadniki tako imenovane beat generacije, pa tudi številni izvajalci ameriške folk glasbe, je tja prišel predvsem iz dveh razlogov – da bi igral po tamkajšnjih klubih in da bi spoznal svojega glasbenega vzornika Woodieja Guthrieja. Uresničilo se mu je oboje, čeprav je Guthrieja obiskal samo enkrat, v bolnišnici, že precej bolnega.

Med preigravanjem ameriške tradicionalne glasbe se je spoznal z različnimi pripadniki ameriškega folk gibanja, med drugim tudi s Petom Seegerjem, Davom Von Ronkom, Liamom Clancyjem, in kar je najpomembneje, z Joan Baez, ki je bila takrat že uveljavljena na ameriški folk sceni in mu je precej pomagala pri preboju. Sam si je medtem spremenil ime, novega si je nadel po svojem priljubljenem pesniku Dylanu Thomasu, in tako je začel nastopati kot Bob Dylan. Tisti Dylan, ki je že s svojim drugim albumom The Freewheelin’ Bob Dylan (1963), na katerega je v nasprotju s prvim uvrstil lastne avtorske skladbe, postal ikona protestne folk pesmi in najvidnejši predstavnik levičarske skupnosti glasbenikov. Tisti Dylan, čigar skladbi Blowin’ in the Wind in Hard Rain’s Gonna Fall sta navdihnili tudi velikega beatniškega pesnika Allena Ginsberga, ki je imel Dylana za vodjo nove uporniške generacije, ki se je bojevala proti hladni vojni, vojni v Vietnamu, generacije velikih idealov. In ja, tisti Dylan, ki je ob Beatlih in Rolling Stonesih obveljal za eno največjih glasbenih ikon današnjega časa.

Toda kljub velikemu uspehu in prepoznavnosti, ki mu jo je prinesla protestna pesem, se Dylan ni dobro počutil samo v tej vlogi. Ni ga zanimala zgolj protestna, politična plat njegovih besedil. Še manj pa ga ja zanimala publiciteta, saj se je ves čas norčeval iz novinarjev in njihovih pogosto neumnih vprašanj. Vse bolj ga je zanimala glasbena izraznost, saj je postopoma, na veliko zgražanje folk scene in tudi oboževalcev, v svojo glasbo vključeval električne inštrumente. Zanimali so ga rock’n’roll in univerzalne, življenjske teme, ki niso bile zgolj politične.

Že leta 1965 je na folk festivalu Newport presenetil, ko se je pojavil s spremljevalnim električnim bendom. Ko pa je posnel skladbo Like a Rolling Stone, ga je tedanja folk skupnost skorajda linčala in izobčila. Podobno se mu je zgodilo na prvi »električni« turneji po Veliki Britaniji, saj občinstvo preprosto ni moglo prebaviti novega, elektrificiranega Dylana, ki je v svojo glasbo vključeval prvine rocka, bluesa in folka. Koliko mu je bilo mar za to, najbolje priča njegova izjava iz prej omenjenega dokumentarca: »Če me tako ne marajo, zakaj potem kupujejo vstopnice in obiskujejo moje koncerte?«

In tudi potem so jih kupovali, sam pa je zadnja leta jezo bolj kot z glasbo sprožal s svojimi izjavami. Še vedno se namreč rad dotakne aktualnega dogajanja, rad kritizira novinarje, izjava, ki jo je pred slabimi tremi leti dal za francosko izdajo znanega glasbenega časopisa Rolling Stone, pa je krepko razburila sosednjo Hrvaško: »Črnci vedo, da nekateri belci niso želeli, da bi se suženjstvo ukinilo, in če bi spraševali te belce, potem bi bili črnci še danes pod njihovim jarmom. Če je bil vaš prednik lastnik sužnjev ali pripadnik Ku-Klux-Klana, potem črnci to lahko začutijo. Tako kot lahko Židje začutijo nacista ali pa Srbi Hrvate.« Nekatere hrvaške radijske postaje so takrat nehale predvajati njegove skladbe, hrvaška skupnost v Franciji pa ga je tožila zaradi širjenja rasnega, nacionalnega in verskega sovraštva.

Ne glede na takšne epizode Bob Dylan, ki je zdaj na sceni že krepko več kot pol stoletja, ostaja ena izmed maloštevilnih še živečih glasbenih legend, pri katerih je oznaka legenda več kot umestna. Zaznamoval je številne generacije mlajših glasbenikov, njegove skladbe so praktično ponarodele, kar dokazujejo tudi številne priredbe. In čeprav ima že 74 let, še zmeraj snema in izdaja nove plošče, od leta 1988 pa je tudi na turneji Never Ending (Nikoli dokončana). In po petih letih, ki so minili od njegovega nastopa v Hali Tivoli, se bo kmalu spet ustavil tudi pri nas. Med drugim bo predstavil svoj najnovejši album Shadows in the Night, upajmo pa, da bo v ljubljansko areno Stožice prinesel tudi malce svojega uporniškega duha.

Koncert:
Bob Dylan and his Band
Kje: Dvorana Stožice, Ljubljana
Kdaj: 25. junija 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.