Grega Repovž

Grega Repovž

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Žalost

Je bilo tako med drugo svetovno vojno? So si ljudje tako lagali, kot si danes? Kako je mogoče, da malodane vsa Evropa še kar miži ob eksodusu, ki ga tudi sama čuti na svojem jugu? Kako je mogoče vedeti za toliko bolečine in se delati, da s tem nimaš nič? Kako se tako lahko vedejo evropske države, ki so se združile, da bi rušile nedemokratične režime, skupaj z ZDA pa so dejansko ustvarile največje vojno območje po drugi svetovni vojni – in se zdaj delajo, da z begunsko krizo nimajo nič?

So si tako lagali, ko je padla Poljska? Da ne gre za vojno? Da se tam ne dogaja nič strašnega? Da to ni »naš« problem? So tudi malenkostno preštevali poljske in judovske begunce, ki so prišli v njihova mesta? In kako je mogoče biti ob dogajanju z Grčijo tako ciničen, kot je danes večina evropske politike in medijev? Kako se je že odzval Delov dopisnik iz Bruslja Peter Žerjavič, ko je papež Frančišek razglasil molitev za Grke? »Tudi papež Frančišek pristavil lonček.«

Kdo so ti predrzni ciniki?

Evropski projekt je prišel do tiste faze, ko bo šel lahko le še navzdol. Verjeli smo vanj, res je bil dober projekt. Res je bila zgodovinska zamisel. A zdaj smo tu, na pragu evropskega juga imamo vojno, ki sega čez več držav, a kažemo s prstom na ISIS, na njeno neciviliziranost, in se delamo, da s tem nimamo nič. Se spomnimo beguncev iz Bosne in Hercegovine, iz Hrvaške? Že takrat smo imeli težave. Že takrat smo bili človečni z zadržkom. So begunci manj ljudje? So njihovi otroci manj otroci kot naši otroci? Je mogoče, da politika in mediji tako brezkrvno preštevajo te begunce? Ne bomo jih sprejeli, čim manj jih bomo sprejeli, je to domet našega sočutja? In Grčija? Kaj govorijo evropski politiki, z našimi vred, se sploh zavedajo, da ne govorijo o stvareh, temveč o ljudeh? Ja, Grčijo je prizadela katastrofa. Smo po potresu v Nepalu razpravljali o tem, da ne bomo pomagali, ker so »šlampasti tepci« slabo gradili hiše? Razumemo katastrofo le, če dovolj mrtvih leži po ulicah?

Ker če je tako, potem je vseeno tudi, kako jim rečemo. Imenujmo jih salame. Grke in begunce. Imenujmo jih odojki. Saj nam je vseeno zanje, torej zganjajmo še mi cinizme, pristavimo lonček. Saj nas ne briga zanje, zanima nas, koliko nas to stane, to je domet naše človečnosti. Mimogrede, ni slovenski premier veren človek?

Mar je res to domet naše kultivirane, civilizirane, omikane evropskosti? Naše dobrote, solidarnosti? To je tisto, kar nas dela Evropejce? Mar ob vstopanju v Evropsko unijo nismo bili zanosni, da prihajamo v nekaj boljšega? Ali smo samo računali, da bomo odslej imeli več denarja? In zdaj je pač to cena? Je cena ta brezčutnost politikov, ki nam sicer dovoljuje, da smo morda navidezno človečni, dokler vemo, da skrbijo, da našega življenja, naših dobičkov in udobja v resnici ne zmoti niti en evro manj? Imamo res pravico imeti tako hladen odnos do človeških usod – a le zato, ker se v tem trenutku to ne dogaja nam? In če se bo v nekem trenutku zgodilo? Si res želimo občutiti to evropsko solidarnost, v kateri oboji, politika in mediji, tako uživaško sodelujejo?

A saj smo na lastne oči videli, kaj je danes ta Evropa. Na našem premieru jo je izkazal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ko mu je med nastopom pred novinarji z roko zakril oči. Takole se tudi pošalimo, je komentiral Cerar njegovo potezo. Juncker tega Angeli Merkel ne bi nikoli naredil.

Evropska unija. Dober projekt, ki je nastal zaradi druge svetovne vojne in hladne vojne, ki ji je sledila. Projekt za vse za dobre čase in projekt, v katerem imajo v slabih trenutkih moč in pravice le veliki in bogati. Koliko let se je Slovenija pripravljala na ta projekt? Koliko odrekanja in prilagajanja, da bi nazadnje prišla v svojo drugorazrednost? Mar kdo res verjame, da spadamo med enakopravne države? Žal ne. Spomnite se, kako ponižujoče so se evropski državniki vedli do naših politikov, ko smo bili v stiski.

Koliko Evropejcev bo v teh dneh dokončno izgubilo vero v idejo? Kako malo so vredne te milijarde evrov proti pokopani enotnosti, ki je Evropo delala močno znotraj hitro spreminjajočega se sveta. Ta človečnost je bila najbolj prodajan artikel Evrope. Zaradi nje so Evropejcem drugi verjeli, Američanom pa ne. Kako neumno pokvarjen ugled.

Namesto da bi Evropa širila idejo blaginje in skrbi za sočloveka, bo zaradi trmoglave sebičnosti in razkazovanja mišic nepravi stranki na oblasti v Grčiji zapravila svojo edino priložnost, neponovljivo in edinstveno idejo evropskosti kot standarda človečnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.