Maja Novak

Maja Novak

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Ihta

O iskrenih in pragmatičnih

Ali: Včasih sta celo hinavščina in pretvarjanje boljša kot nič

Nekoč pred davnimi časi je bilo vsaj v pravljicah vse jasno. Kralji so bili vedno modri, princeske lepe, vitezi pogumni, tretji sinovi ovdovelih mater bedački, ki so nazadnje premagali viteze, se oženili s princesko in postali kralji, ministri (ti so pozneje evolucionirali v politike) pa so bili bodisi togi in birokratski bodisi pretkani in spletkarski. A pomembno je, da so vsi pazili na oliko, v javnosti pa so se trudili, da bi bili videti boljši, kot so bili v resnici. Seveda so počeli svinjarije (zlasti ministri, ki so pozneje evolucionirali v politike), a pred svetom so poskušali to skriti, to pa najbrž pomeni, da so se globoko v sebi zavedali, kako sprijena so njihova dejanja, in da niso želeli, da bi ta postala obče veljavna etična norma. Tako so na nekakšen sprevržen način vsaj s svojima hinavščino in pretvarjanjem per negationem utrjevali kategorični imperativ ter do človeka prijazno moralo; včasih sta celo hinavščina in pretvarjanje boljša kot nič.

Kaj pa današnji ministri, hočem reči politiki? Navsezadnje naj bi bili spričo svoje vsenavzočnosti v medijih prav oni tisti, ki krojijo, narekujejo in oblikujejo javno moralo. A kako jim to uspeva? »Če ne bi bila sama udeležena, bi se mi zdelo smešno, tako pa je žalostno,« je ovadbo NPU zaradi samokandidature za evropsko komisarko komentirala Alenka Bratušek. Bolj slovenceljsko izjavo bi težko našli. Z etičnega vidika jo je mogoče prebrati takole: povsem v redu je, da se posmehujemo tuji nesreči. Če kdo pade in si zlomi roko, je to smešno in temu se je dovoljeno do solz krohotati. Stvari postanejo boleče in tragične šele, ko se dogajajo nam. Sočutje in pomilovanje moramo prihraniti izključno zase. S tem ni nič narobe. Navsezadnje tuje rane ne bolijo nas.

Najbrž bi bilo nepravično trditi, da se je izjava Bratuškove porodila iz nadpovprečnih egocentričnosti in brezobzirnosti. Nesojena komisarka je bleknila, ne da bi premislila, torej je bila po sredi zlasti neumnost. Najbanalnejša neumnost, tako rekoč navadna ali vrtna neumnost, kakršna bujno poganja ne le med slovenclji, temveč po vsem svetu. Pa vendar. Edino, kar bi Bratuškova lahko še storila, da bi se še bolj osmešila, bi bilo, da bi dodala: »Ej, miški, ne mi to delat!«

Boljši, tako rekoč šolski primer pristne neobčutljivosti in grobosti moramo poiskati čez mejo, pri Angeli Merkel, ki ne sooblikuje le nemške, temveč občo evropsko moralo. Njeno ravnanje s 14-letno Palestinko Reem Sahvil, ki ji je med javno razpravo v šolskem centru v Rostocku pred televizijskimi kamerami zaupala, kako zelo se njena družina boji deportacije, so obsodili celo nemški mediji, čeprav je bil kanclerkin odgovor gotovo po tihem všeč marsikateremu klenemu Švabu. Politika je včasih okrutna, je pribila Merklova; v begunskih taboriščih v Libanonu tiči na tisoče Palestincev in vsem res ne moremo reči, naj pridejo k nam. Reem Sahvil se je razjokala. Merklova še danes vztraja pri svojem, češ da je včasih bolje biti iskren in pragmatičen kot dajati lažne obljube. Toda ali je to res? Mar ne bi mogla odgovora vsaj malce zaviti v vato? Ali tega ni znala ali tega ni hotela, ker se je »pragmatično« zavedala, da se bo s trdosrčnostjo do beguncev prikupila milijonom Evropejcev? Le da se ljudem ne kaže zgolj prikupovati; treba bi jih bilo tudi vzgajati, jim hočeš nočeš vsiliti ščepec moralnega poduka, obnašanje nemške kanclerke pa je, nasprotno, vsem zakrknjenim ksenofobom dalo jasno vedeti, da je z njihovimi predsodki in sovraštvom vse v najlepšem redu in da so potemtakem visoko moralni ljudje, po kakršnih se splača zgledovati.

Nekoč pred davnimi časi je bilo vsaj v pravljicah vse jasno. Kralji so bili vedno modri, princeske lepe, vitezi pogumni, tretji sinovi ovdovelih mater pa bedački.

A da ne bomo grajali le žensk: pobudo ZL, da bi zvišali mejo dohodkov na družinskega člana, pri kateri so otroci deležni pravice do brezplačne šolske prehrane, je Dušan Mramor že pred časom vzvišeno, v rezkih tonih zavrnil z besedami: za to potrebnega denarja v proračunu kratko malo ni in postavljanje takih zahtev je demagogija. Pa bi lahko vsaj omilil ton glasu. Lahko bi se izrazil obzirneje. Lahko bi se pretvarjal, da mu je revnih otrok vsaj malo žal. Kot sem že rekla: včasih sta tudi hinavščina in pretvarjanje boljša kot nič. A ministru se lačnim na ljubo z njima sploh ni zdelo vredno zamujati. Kaj to z moralnega vidika sporoča Slovencem? Da je tuja beda nekaj, kar se njih osebno upravičeno ne tiče? In navsezadnje bi Mramor lahko preprosto ostal pri besedah: »Tega denarja ni.« (Ta denar v proračun ne bo prikapljal, ker bomo odpravili najvišji dohodninski razred, ki bi z dajatvami prispeval skoraj do evra toliko, kolikor bi potrebovali, da bi nasitili šolarje, bi še lahko dodal.) Res, lahko bi naredil vsaj to. Ali je bilo treba na dan privleči demagogijo?

Demagog naj bi v stari grščini pomenil »zapeljivca ljudstva«, slovar tujk pa o njih pove, da so po sredi politiki, ki v javnih nastopih podpihujejo sovraštvo vseh vrst in sejejo javno nezadovoljstvo. Težko si predstavljam, kako bi lahko pobuda ZL kogarkoli vznejevoljila. Socialno prikrajšani posamezniki – tudi iz takih je sestavljena javnost! – so skoraj gotovo bolj poklapani, ker trpijo pomanjkanje, kot zaradi poskusov redkih politikov, da bi njihov položaj izboljšali. Seveda niso vse dobronamerne pobude uresničljive; a z odrezavo sentenco označiti jih za demagogijo pomeni, da jim odrekamo etično težo, da razvrednotimo še zadnje preostanke moralnega čuta, iz katerega so zrasle, in da dajemo žegen nekakšni novi, sodobni morali, ki preprosto veleva: »Naj te skrbi samo zase.« Ob tem je res težko ostati ravnodušen. Kdo je potemtakem tu demagog, tisti, ki s širokimi zamahi seje nezadovoljstvo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.