Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

Pliš, bend

YouTube fenomen, ki je osvojil srca radijskih poslušalcev

Pred tremi leti ju ni poznal praktično nihče. Vsi pa so poznali njun prvi singel Metulji. Najprej zaradi moči interneta, potem ko radijski uredniki niso mogli spregledati njegove velike odmevnosti na vodilnem spletnem video portalu YouTubu, pa je postal celo najbolj predvajana skladba leta 2012 v Sloveniji.

Marca letos pa sta le dočakala tudi albumski prvenec Plošča za dve osebi. Ona, Aleksandra Ilijevski, kot pevka, on Marko Gregorič, kot pisec pesmi, kontrabasist in kitarist. Skupaj sta duet oziroma po novem jedro vse popularnejše zasedbe Pliš.

Čeprav sta skupno ustvarjalno pot začela brez velikega pompa, je Pliš zrasel v verjetno največji slovenski glasbeni YouTube fenomen. Najprej s priredbami dobro znanih skladb, šele pozneje tudi z avtorskimi skladbami. Priredbe sta stilsko postavljala v podobo bossa nove in tako sta iz njih izvabila zelo intimen karakter, a hkrati ohranila njihov pop-apil, zato bi, tako čez palec, lahko potegnili tudi kakšno vzporednico z indie-hitovsko zasedbo Nouvelle Vague. Toda če so se Francozi konceptualno zasidrali v prirejanju novovalovskih klasik, sta plišovca žanrsko povsem neobremenjena. Na njunem repertoarju lahko slišite priredbe Pharrellovega megahita Happy, skladb Michaela Jacksona, Chake Khan, starejših popevk ali pa eurodance uspešnice Pump up the Jam zasedbe Tehnotronic, s katero sta na enem od koncertov menda naredila čisto pravo popevkarsko-rejversko fešto. Imata pač zelo različna okusa.

Markovo raziskovanje glasbe se je menda končalo v gimnazijskih letih, ko se je srečal z jazzom Milesa Davisa in Billa Evansa, ter nekoliko pozneje še s popularnimi brazilskimi muzikami. Sodeloval je s številnimi zasedbami, najbolj resno z Bossa de Novo, v kateri še vedno igra kontrabas, na svoje presenečenje pa se vse bolj uveljavlja tudi kot avtor besedil. Na jubilejni 50. Slovenski popevki je za besedilo skladbe Zgoraj brez, ki ga je napisal za Katarino Malo, prejel celo strokovno nagrado, besedila pa je napisal tudi za Alyo in Alenko Godec.

Precej bolj glasbeno radovedna je Aleksandra, kar potrdi tudi Marko: »Resnično posluša vse in karkoli, zato takrat, ko izbirava primerno skladbo, težko, a prijateljsko, najdeva konsenz. Se pa ponavadi vse zgodi zelo hitro. Še preden dobro zvadiva komad, Sandra že postavlja kamero.« Glasbo, najprej rockovske klasike in jazz, je začela spoznavati prek očeta, pop(ularno) glasbo je spoznavala v najlepšem obdobju MTV-ja, danes pa skladbe nekje vmes med alternativo in mainstreamom spremlja zlasti na YouTubu. Svoje priredbe je snemala in objavljala na tem portalu, še preden sta se z Markom spoznala. Za sabo ima tudi nekaj izkušenj z drugimi bendi, pred tremi leti pa je z elektronskim producentom Pierom posnela trendovsko, urbano skladbo Vedno sam.

Čeprav po naključju, pa se zdi kar nekako logično, da sta se pred štirimi leti spoznala ravno preko YouTuba. Aleksandra je pod eno od skladb, za katero je besedilo napisal Rok Vilčnik, objavila pohvalen komentar. Ta je potem preveril njen YouTube profil in tam naletel na njene priredbe ter jih pokazal Marku. Ker sta z Vilčnikom, ki je (so)podpisal šest od desetih skladb z albuma Plošča za dve osebi, prav takrat iskala pevko, so se hitro našli, ujeli, začeli koncertirati in piliti skladbe, dokler letos niso dozorele, da jih obeležijo na avtorskem prvencu.

Rok je menda navijal, da bi bile tudi preostale skladbe aranžmajsko dodelane po zgledu hita Metulji. Toda Marko je vztrajal, da morajo ostati bolj »robate«, s čimer se je strinjala tudi Aleksandra. »Večino skladb smo posneli v enem poskusu in tega potem nisva želela pokvariti z dodatno produkcijo,« pojasnita. Marko pripomni, da je s tem pljunil v lastno skledo, ker skladbe morda niso na prvo žogo prijazne radijskemu predvajanju, toda še manj si je želel, da bi zaradi studijskega dodelovanja na koncu končale v sivem pop povprečju. Odločitev je bila vsekakor dobra, saj skladbe izstopajo že na prvi posluh, očitno pa jih je zelo dobro sprejelo tudi občinstvo.

In kaj se je za Pliš spremenilo po izidu albuma? »Zagotovo naju več vabijo na koncerte,« pravita. »Zato sva na živih nastopih hotela ponuditi nekaj več, denimo bolj zabavljaško-kabarejski pristop v slogu kakšnega Deana Martina,« doda Marko.

Zdi se, da sta tudi za to našla izvrstno ekipo, ki je sicer sodelovala že pri snemanju albuma. Za bolj sodobne pritikline z beatboxanjem skrbi Murat, ki ga Marko pozna še iz časov, ko je bil basist v spremljevalnem bendu Murata & Josa. Humor je večinoma v domeni Jurija Zrneca, ki je menda izvrsten tudi kot povsem zaresen pevec, nepogrešljivi član zasedbe pa je še trobentač Tomaž Gajšt. Ker je bil Marko zadnje leto le občasno v Sloveniji, so se stvari za Pliš sicer dogajale nekoliko počasneje, toda zdaj je zasedba ponovno v polnem pogonu in že zre v prihodnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.