Matej Bogataj

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

Edoardo Nesi: Zgodba o mojih ljudeh: bes in ljubezen industrialca iz province

Prevedel Gašper Malej. Cankarjeva založba, Ljubljana 2014. 132 str., 19,95 €

+ + + +

Made in Italy

Nesijeva Zgodba je žanrski bastard: hkrati roman o kolektivu, tkalcih iz Prata, avtobiografija, pamflet, esej, izpoved o pisateljevanju in biznisu. Pisatelj, ki je podedoval tekstilno podjetje, se kljub nekaterim besnim poskusom upora proti pričakovanjem staršev in bitniški ameriški epizodi, vpreže v družinski posel in je znotraj tekstila celo ustvarjalen; izmišljuje si blaga in vzorce, kakršne bi nosile pisateljske veličine, recimo Hemingway na safariju in podobno.

Predvsem pa je ta prvi del niz opisov dobrih poslovnih praks; nemški kupci lodna na poslovnih sestankih govorijo predvsem o vremenu in družinah, ker so glavno, ceno, določili že v prvih minutah pogovora in se nočejo prehitro raziti z italijanskimi partnerji, s katerimi so v poslu že generacije. In bi bili še, če ne bi uletela globalizacija.

Politiki, podučeni od ortodoksnih ekonomistov, začnejo sanjariti o svetovnem trgu in pri tem ignorirajo dejstvo, da Kitajci že proizvajajo italijanske izdelke kot ponaredke, da zlepa ne bodo kupovali originalov, ferrarijev in italijanskih visoko cenjenih delikates, za to jim zmanjka šlifa in noblese. Obenem ilegalni azijski priseljenci, ki delajo v nemogočih razmerah, v opuščenih proizvodnih halah v Italiji, iz cenenih kitajskih tkanin proizvajajo izdelke, ki se upravičeno kitijo z oznako ‘italijanski’ – toliko slabše za kar naenkrat nekonkurenčne domače tekstilce.

Edoardo Nesi

Edoardo Nesi
© pisateljev arhiv

Kar se je zdelo prihranek pri cenejših tehnoloških strojčkih in iz Avstralije uvoženi hrani, je točno tisto, kar je razsulo lokalno gospodarstvo. To se zaradi groženj iz Bruslja in mahanja z notranjim dolgom nikoli ni znalo čisto postaviti po robu močnejšim, ki so s subvencijami pravočasno zavarovali svoje gospodarstvo. Nesijev roman je poziv k iskanju politikov, ki bi izpogajali vsaj nekaj, ne pa hlapčevsko kimali in klečeplazili.

Nesi je artikuliran, o aporijah globalnega si dopisuje s kolegi, citira pogovore in pisma, tudi naslov je vzet iz Fitzgeraldovega citata, navaja polemike, ki so ostale v predalu, psuje politike. Predvsem je to zgodba o nemoči pred dekadenco, diktatom modnih kreatorjev, propadom vrednot, na katerih je zgrajena Evropa, med katere sodi tudi spoštovanje dela in znanja, večine in obrti, zato je Zgodba včasih otožna in drugič ogorčena, polna referenc na tradicijo umetnosti, kjer luzerji branijo pravičnost.

Zgodba je tragična in plemenita, vendar ta portret tekstilnih industrialcev in obrtnikov brez posla sklene končni protest v stilu Dost mamo!. »Danes pa si želim hoditi s svojimi ljudmi. Ne vem prav dobro, kam nas vodi pot, vendar ne stojimo na mestu,« so zadnje besede v romanu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.