Katja Perat

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Kultura

Norveški princ teme

Pozabite na Stiega Larssona, tu je Jo Nesbø – in dočakali smo prevod še enega iz serije njegovih romanov o detektivu Harryju Holu

Napovedniki za Nesbøjeve romane spominjajo na filmske: detektiv Harry Hole v napovedniku za knjigo Leopard.

Napovedniki za Nesbøjeve romane spominjajo na filmske: detektiv Harry Hole v napovedniku za knjigo Leopard.

Pozabite na Stiega Larssona, skandinavska kriminalka ima novega kralja, ki sliši na ime Jo Nesbø. Nogometaš, ki mu je strgana kolenska vez preprečila cvetočo kariero, diplomirani ekonomist in frontman benda Di Derre, sicer pa eden izmed najbolj opevanih in najbolje prodajanih piscev kriminalnih romanov današnjega dne. Wikipedia, učiteljica nevednih, uči, da so do marca 2014 na Norveškem prodali tri milijone izvodov njegovih romanov, po svetu pa v prevodih v več kot 40 jezikov kar 23 milijonov. Reč gre skratka za med.

Pri Didakti med knjižnimi novostmi najdemo Nesbøjevega Leoparda – novi prevod iz serije romanov, ki jim kraljuje detektiv Harry Hole, domnevno edini norveški specialist za serijske morilce in sorodno temačno navlako človeškega, lik, ki je svojemu stvarniku prinesel tone slave in denarja.

Prav sloviti Harry Hole naj bi bil domnevni »ključ do Nesbøjevega mednarodnega uspeha«, saj je (vsaj po mnenju Didaktinih tržnikov) a) izviren in b) realističen. Hja. Vsak, ki je pogledal vsaj eno epizodo nadaljevanke Pravi detektiv, se bo težko strinjal. Hole je glavni junak, kakršnih svet fikcije resnici na ljubo ponuja po pet evrov za šopek: od alkohola in žalosti (kaj le je bilo prej?) zmerno do pretežno načeti policist, ki je pred leti slovel po deduktivni premoči, potem pa se je umaknil v osamo (in opij in konjske dirke) in zdaj ga vsa domovina na kolenih moleduje, naj se vrne domov in spet poprime za delo, saj je edini, ki jo lahko reši iz grozečih čeljusti serijskega morilca, katerega obraza še ne poznamo.

Na skrivnem sem od nekdaj verjela, da filme in knjige o policistih (pa tudi zdravnikih) delajo zato, ker je te poklice nujno popularizirati s fikcijo, saj se sicer nihče pri zdravi pameti ne bo odločal zanje, skupnost pa jih vendarle potrebuje. Bolj zamotano vprašanje pa je, kaj je tisto, kar nas kot bralce vsakič znova prepriča, da je na tem, da si od dolgotrajnega bolščanja v brezno človeške zlobe ves zlomljen, čuden in zapit, nekaj intrinzično plemenitega, če ne kar lepega, za kar bi si posebej veljalo prizadevati. Gre res za to, da ima fikcija čudovito moč, da nam dovoljuje izživeti tiste nizke strasti, ki bi nas sicer v življenju drago stale? Ali samo radi zbiramo dokaze – pa četudi izmišljene – o tem, da nas bo družba potrebovala tudi, ko bomo od dolgotrajnega bolščanja v brezno človeške zlobe vsi zlomljeni, čudni in zapiti?

Čeprav je na zavihku slovenske izdaje najti citat nekoga, ki piše za Dallas Morning News in pravi, da se »nekaj najboljših delov romana dogaja v Harryjevi duši«, je Nesbø v resnici najmočnejši, kadar popisuje najbolj vsakdanje in za žanr kriminalke (pa tudi sicer) najbolj suhoparne stvari, kakor so delovanje policije kot državnega aparata, bitka za sredstva in institucionalni obstanek, za položaj, prepoznavnost in plače, najslabše pa mu gre od rok obvezna spremljevalka vsake žanrske literature – ljubezen. Med drugim zato, ker mu konstrukcija ženskih likov, ki bi lahko normalno korespondirali z moškimi, ne steče preveč učinkovito. Tako v Leopardu na primer srečamo detektivko Kajo Solness, ki jo vsega skupaj krasijo natanko tri lastnosti. Je: a) lepa, b) mlada, c) ženska.

Naslovnica slovenske izdaje knjige Leopard

Naslovnica slovenske izdaje knjige Leopard

A to je samo glazura težave, ki jo imam z Nesbøjem. Njeno mehko jedro tiči v tem, da kriminalka, prvenstveno psihološki žanr, stoji na precej želatinastih nožicah, če ne zaupamo avtorjevi zmožnosti psihologiziranja.

Leopard, zgodba o morilcu s čudaškim orodjem, ki žrtvam v ustno votlino navrta luknje in povzroči, da se utopijo v lastni krvi, in o žalostnem policistu, ki ga sicer raje ne bi lovil, a kaj, ko je edini, ki ga lahko, in kaj, ko je lovljenje morilcev tudi edina rentabilna stvar, za katero je usposobljen, ni slab žanrski izdelek. Ravno dovolj je naporen za možgane, da kljub zajetni teži v papirju ne bo postal dolgočasen, in lepo je videti, da skandinavska kriminalka evropskemu severu, ki je glede prepoznavnosti svoje kulture in njene majhnosti približno enako samozavesten kot povprečen Slovenec, učinkovito zida spomenik v kolektivni bralski zavesti. Ne boste pa me slišali reči, da je literarna mojstrovina. Čeprav nagrajuje z nekaj lepimi pomisleki o naravi umora, smrti, trpljenja in krhkosti človeške duše, ji manjka nekaj plasti psihološke globine, ki opremijo kriminalno dramo s tistim, kar na tem žanru (če že ravno iščem odgovor) premami mene – z občutkom, da resnična groza tiči v dejstvu, da resnična groza tiči vse okoli nas. In, to je pri vsem skupaj še najhuje, v nas samih.

Roman:
Jo Nesbø: Leopard
Založba: Založba Didakta
Prevod: Marija Lihtenvalner

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.