Lianne La Havas: Blood

Britanska songwriterka, pevka, kitaristka in pianistka Lianne La Havas bi o pričakovanjih, s katerimi imajo po prvencu, ki zbudi veliko zanimanje, opraviti glasbenik, ko ustvarjajo drugi album, lahko povedala marsikaj. Še pred izidom prvenca pred tremi leti jo je BBC uvrstil med najobetavnejše talente, album je bil potem nominiran za ugledno Mercuryjevo nagrado, konec leta 2012 pa je pokasiral še iTunesovo nagrado za najboljši album. Potem so prišli njeno prijateljevanje in nastopanje s Princeom, ki jo je razglasil za naslednico Joni Mitchell, nastopi z Alicio Keys, samostojna turneja, koncerti na največjih svetovnih festivalih in nastopi v priljubljenih televizijskih oddajah. Primerjajo jo z Amy Winehouse, Lauryn Hill, Jill Scott in podobnimi divami, skupaj s še nekaterimi vrstnicami pa jo postavljajo na piedestal novega britanskega soula.

Sama se žanrsko – malce muhasto – noče opredeljevati in se trmasto izogiba oznaki soul pevka, kar pa verjetno lahko pripišemo predvsem njenim začetkom, saj so jo takrat glasbeni biznismeni pač hoteli ukalupiti v stereotipni model črnske pevke. Da se vidi v drugačni vlogi, je potem pokazala s precej samosvojim, med folk in soul razpetim prvencem Is Your Love Big Enough?. Ta je sicer še vedno nagovarjal tudi konvencionalne poslušalce črnske glasbe, toda še bolj se je prikupil fenom indie popa in folka oziroma občinstvu, ki se v Glastonburyju najraje zadržuje pod odrom Johna Peela. Očarala je s podobo pevke s kitaro, še bolj pa kot songwriterka, ki osebnoizpovedne zgodbe o (romantičnih) razmerjih pripoveduje skozi veliko zrelejše izkušnje, kakor smo jih sicer vajeni od njenih mainstreamovskih vrstnic. In navsezadnje, skladbe so šle zaradi pop senzibilnosti hitro v uho, zato je album priplezal do četrtega mesta na britanski lestvici albumov.

Pričakovanja pred izidom novega albuma so bila torej pričakovano velika, manj pričakovan pa je obrat, ki bo verjetno še nekoliko bolj pisan na posluh privržencev konvencionalnega soula. Pa to ni nujno slabo. La Havasova tudi na plošči Blood ohrani atribute svojega pisanja skladb s prvenca, so pa te po novem aranžmajsko precej velikopoteznejše, a hkrati še vedno dovolj drugačne, da ne gre le za še en »soulovski album«. Da so ji še zmeraj bliže posebneži, denimo potrdi sodelovanje z Jamiejem Lidllom, ki je sopodpisal eno od skladb. Tematsko ostaja pri osebnoizpovednih smernicah, za katere je navdih tokrat našla med raziskovanjem družinskih korenin na Jamajki in v Grčiji, kar da njeni že tako pristni glasbi še iskrenejši pečat.

Tudi takrat, ko piše o težkih življenjskih preizkušnjah, njene skladbe širijo optimizem. »Ustvarjanje skladb mi pomeni popolno srečo,« je dejala v intervjuju za Guardian, in ta njena radost je očitna v vsakem tonu. Ja, Blood povsem upraviči velika pričakovanja, ki jih je La Havasova spodbudila s prvencem.