Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Pod črto

Zadnji konec Evrope?

(Koliko smrti preživi Evropa?)

»Nezakonite migracije pretežno islamske populacije iz Iraka, Sirije, Afganistana in drugih islamskih črnih delov Afrike, kjer je povprečna starost 20 let, so očitna grandstrategija počasnega uničevanja judovsko-krščanskih vrednot in korenin Evrope. Sodobna, bolj prefinjena verzija turških vpadov.«
— Damir Črnčec posodablja grandstrategijo fašističnega diskurza. Jude so zamenjali muslimani.

Evropska civilizacija je ljudožerska civilizacija; zatira šibke in se bogati na njihov račun. Povsod dopušča vznik zavisti in sovraštva. Kamor stopi, trava ne raste. …
Brez oklevanja lahko prerokujemo: ne bo trajalo večno.
— Rabindranath Tagore

Hellas … tu se vse začne in tu se bo končalo.
— Rumi Džalal ad Din, perzijski pesnik in mistik iz 13. stoletja

Poraz evropske ideje jemljem tudi kot osebni poraz. V Evropo sicer nisem verjel. To je zame, agnostika, prezahtevno. Sem pa v Evropi videl najvišjo stopnjo racionalnosti, solidarnosti, odgovornosti. Perspektivo skupnega kulturnega, ekonomskega in političnega prostora, ki daje dovolj manevrskega prostora za raznolikosti, posebnosti, enkratnosti; ki skrbi za visoke standarde kakovosti življenja, človekovih pravic, pravnega varstva, idejne, ekonomske in kulturne odprtosti ... Svojčas sem že pisal, da takšna obljubljena dežela nosi v sebi paradoks: Evropa je lahko odprta le, če je hkrati zaprta. Torej združena Evropa kot najmanjši skupni imenovalec človekovih pravic, pravne države, solidarnosti, ekološke, razvojne, idejne in kulturne pretočnosti in odgovornosti je vsekakor najboljša ideja 20. stoletja, a je hkrati v svojem temeljnem ustroju neuresničljiva. Dokler je temeljni ekonomski regulator svobodni trg, se ponujata zgolj dve rešitvi: nižanje cene evropske delovne sile, da bi ostala konkurenčna, kar jo pavperizira; ali selitev proizvodnje v dežele tretjega sveta, ki je s polsuženjskim delom nelojalna konkurenca evropski delovni sili. Kar to spet pavperizira. Rešitev obstaja, a ne znotraj popolnoma odprtega trga. Če sta končni cilj ekonomske učinkovitosti blaginja in kakovost življenja, bi morala Evropa začeti uveljavljati nekakšen novi ekonomski protekcionizem, ki bi skozi priprta vrata spuščal na svoj trg zgolj produkte, narejene v razmerah, kjer so cene in zaščita dela primerljive z Evropo. To bi zavarovalo evropsko delovno silo, a hkrati na dolgi rok pomagalo tistim, ki zunaj Evrope sedaj živijo in delajo v suženjskih razmerah.

Evropa, njena politična formacija, je v zadnjem času izpostavljena dvema velikima stresnima testoma. Eden je grška, drugi begunska kriza. Ne enega ne drugega testa Evropa ni prestala. Takšen ustroj Evrope, ki (v najboljšem primeru) temelji na nekakšni samoiniciativni predpostavki družbeno in socialno odgovornega tržnega gospodarstva, ni narejen za čas krize. A hkrati je obsojen na ciklične krize, v katerih so normalna obdobja vse krajša, krizna vse daljša. Evropa ni znala, ni hotela, ni zmogla rešiti grškega klobčiča. Zato se bo kriza že v najbližji prihodnosti ponovila in poglobila. Ne le v Grčiji, ampak v celotni Evropi. In ker se ni znala upreti ameriški destabilizaciji sveta, ampak jo je večinoma podpirala, se ji sedaj sadovi ameriškega intervencionizma vračajo v množici beguncev, s katerimi ne ve, kaj bi. Da bi, kot slišimo priljubljene recepte, zadeve reševali na kraju samem, je veliko veliko prepozno. Val beguncev se je začel valiti proti Evropi. In nezadržni val, ki se kotali proti severu, je kot tempirana bomba. Ker se ruši sedanja družbena struktura, je migracijski val naravno gojišče za fašizacijo najbolj izpostavljenih dežel. Grčija, veliki evropski eksperiment, že nakazuje takšno možnost. Zaradi globokih frustracij, ki jih prinaša finančna kriza, je na vidiku vzpon političnih formacij, kot je Zlata zora, ki ponujajo fašistoidne rešitve tudi za migrantsko krizo. Podobno kot Madžarska, ki rešitev nerešljive krize vidi v novem ograjevanju svojih meja. In tu se je pokazalo, kako sprevržena je Evropa. Tu in tam sicer kdo sramežljivo pokritizira Orbana, a nihče ni preveč glasen, ker fašizirana Madžarska z obrabnim zidom varuje ne le sebe, ampak tudi in predvsem druge. Tudi velike igralce, ki bi Madžarom sicer lahko stopili na prste, pa jim ne. Razumljivo. Končni cilj tisočev beguncev, ki se skušajo prebiti skozi novo Madžarsko železno zaveso, sta Nemčija in razviti sever Evrope.

Fašistični, diskriminatorni diskurz in ideje rešitve oziroma reševanja begunske krize so postali normalna občevalna praksa. Povsod. Tudi pri nas. Postajajo sestavina »akademskega« diskurza v delu javnosti. Preberite zgornjo Črnčecevo izjavo. Ima sicer nekaj težav z občevanjem in izražanjem v maternem jeziku (pove, da so poleg Iraka, Sirije, Afganistana še drugi deli islamske črne Afrike), a vseeno pove bistveno: bežeči musliman je novi jud. Iskanje končne rešitve muslimanskega vprašanja je na vidiku.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.