Pod črto / Vlado Miheljak: Zadnji konec Evrope?

Poraz evropske ideje jemljem tudi kot osebni poraz. V Evropo sicer nisem verjel. To je zame, agnostika, prezahtevno. Sem pa v Evropi videl najvišjo stopnjo racionalnosti, solidarnosti, odgovornosti. Perspektivo skupnega kulturnega, ekonomskega in političnega prostora, ki daje dovolj manevrskega prostora za raznolikosti, posebnosti, enkratnosti; ki skrbi za visoke standarde kakovosti življenja, človekovih pravic, pravnega varstva, idejne, ekonomske in kulturne odprtosti ... Svojčas sem že pisal, da takšna obljubljena dežela nosi v sebi paradoks: Evropa je lahko odprta le, če je hkrati zaprta. Torej združena Evropa kot najmanjši skupni imenovalec človekovih pravic, pravne države, solidarnosti, ekološke, razvojne, idejne in kulturne pretočnosti in odgovornosti je vsekakor najboljša ideja 20. stoletja, a je hkrati v svojem temeljnem ustroju neuresničljiva. Dokler je temeljni ekonomski regulator svobodni trg, se ponujata zgolj dve rešitvi: nižanje cene evropske delovne sile, da bi ostala konkurenčna, kar jo pavperizira; ali selitev proizvodnje v dežele tretjega sveta, ki je s polsuženjskim delom nelojalna konkurenca evropski delovni sili. Kar to spet pavperizira. Rešitev obstaja, a ne znotraj popolnoma odprtega trga. Če sta končni cilj ekonomske učinkovitosti blaginja in kakovost življenja, bi morala Evropa začeti uveljavljati nekakšen novi ekonomski protekcionizem, ki bi skozi priprta vrata spuščal na svoj trg zgolj produkte, narejene v razmerah, kjer so cene in zaščita dela primerljive z Evropo. To bi zavarovalo evropsko delovno silo, a hkrati na dolgi rok pomagalo tistim, ki zunaj Evrope sedaj živijo in delajo v suženjskih razmerah.