Razbito ogledalo

Balkan je slepa pega evropskih integracij, ker se je EU prej »balkanizirala«, kot pa ji ga je uspelo »evropeizirati«

Zahodni Balkan je spet v središču evropske politike. Tod poteka osrednji kopenski tok ilegalnih beguncev v EU, tukaj že vrsto let EU dokazuje svojo razvojno impotentnost, hkrati postaja, podobno kot Ukrajina, vse bolj nevarno torišče trka velikih sil. Dunajsko srečanje, po lanskem Berlinu, konec avgusta ni prineslo nobenih odrešujočih rešitev. Balkan je slepa pega evropskih integracij, ker se je EU prej »balkanizirala«, kot pa ji ga je uspelo »evropeizirati«. Zahodni Balkan je razbito ogledalo EU, njena širitev je postalo lažno politično upanje.

Zahodni Balkan nima posebno natančne geografske označbe. Velja bolj za politični približek držav, ki so nastale v nedrjih bivše Jugoslavije in jim je Tim Judah pred leti skoval simpatični izraz »Jugosfere«. Ta prostorska označba je prekrila etnično ozadje »slovanstva«, deluje pa letos bolj v duhu treh obletnic, ki so vredne skupne omembe. Letos poteka 200 let od dunajskega kongresa, 20 let od slovitega daytonskega mirovnega sporazuma in 15 let od zaprtja zadnjih vojaških konfliktov na tem območju. Kaj nam imajo povedati te obletnice?

Dunajski kongres je leta 1815 po zlomu Napoleonovih imperialnih teženj začrtal nov politični evropski zemljevid, uveljavil je logiko političnega sporazumevanja namesto velikih vojn. Clintonov daytonski sporazum je podobno logiko leta 1995 uveljavil na lokalni ravni, po grozljivih balkanskih vojnah ob razpadu socialistične Jugoslavije. Prinesel je politično prikrojene entitete novih držav (BiH), ki so zagotovile mir, niso pa preprečile novih spopadov. Šele leta 2000, po zlomu Miloševičevega režima ob hitri Natovi intervenciji, ko je Kosovo postalo vzvod balkanske ameriške hegemonije, zlasti v razmerju do Rusije, smo dobili končno podobo zahodnega Balkana. Politični zemljevid so dejansko oblikovale ZDA, ekonomsko perspektivo naj bi odpirala EU. Dobili smo balkansko enklavo šestih šibkih držav, z različnimi oblikami suverenosti, obkroženo s članicami EU, zaščiteno z vizumsko politiko. Daytonski okvir je že davno anahronizem, EU pa za regijo nima nobenih pravih političnoekonomskih rešitev.

EU je tu doživela, pred dolžniško krizo, grškim fiaskom in sedanjo begunsko katastrofo, svoj prvi pravi poraz. Zahodnega Balkana ni zmogla v zadnjih dvajsetih letih niti politično integrirati niti ekonomsko stabilizirati. Kombinacija diktata zunanjih reform in sodelovanja lokalnih elit, ko države obvladujete s širitveno agendo, izgradnjo politične države in omejevanjem ekonomsko suverenost, tukaj ni deloval. Dejansko gre za komplot politično-ekonomskih elit in njihovih interesov na mednarodni na lokalni ravni, ki koristi bogatim in močnim na račun revnih in brezpravnih. Dobili smo skorumpirane politične režime, poslovne elite, dualno gospodarstvo tujega in domačega kapitala, razvoj ekonomske nerazvitosti. Pristopi EU so bili različni, rezultat pa podoben. Srbija in Albanija sta še vedno del čakanja in discipliniranja, pri Črni gori in zlasti BiH so uporabili širše metode upravljanja, na Kosovu gre za neposredno vodenje, pri Makedoniji so uporabili taktiko sistematičnega zapostavljanja. Edino, kar je skupno vsem, je globoka politično-ekonomska kriza celotnega območja.

Zahodni Balkan postaja, podobno kot Ukrajina, vse bolj nevarno torišče trka velikih sil.

Toda od lanske konference v Berlinu ima vse skupaj vsaj svoje ime. Nov okvir se imenuje »berlinski proces« in velja za kažipot za naslednja leta. Na eni strani ga sestavlja močna politična podpora evropski perspektivi in regionalnemu sodelovanju na bilateralnih temeljih, na drugi ponujajo individualni pristop glede na poročila o napredku posameznih držav. Ta se meri glede na njihove ekonomske in stabilizacijske reformne programe, ki so jih v pripravi na dunajsko konferenco predložile posamezne članice. Skratka, Zahodni Balkan ima podoben »nemški kažipot« kot vse druge članice EU, razlika je predvsem v šibkejši zavezanosti reformni agendi in nejasni opredelitvi, kako bo potekala nova širitev EU.

Zahodni Balkan je tako tudi del nemške interesne sfere, ki tudi tukaj vse bolj usmerja osrednje politične akterje. Težava je v tem, da je doslej EU uspelo vključiti Zahodni Balkan v svoj kapitalistični svet na izrazito polperiferni način, da je zato politična frustracija njenih držav in prebivalcev zaradi ekonomske in socialne krize vse večja. Zato ni presenečenje, da se muslimansko prebivalstvo v BiH radikalizira, da Dodik grozi z odcepitvenim referendumom, da ljudje že leto dni množično zapuščajo Kosovo, da Makedonija postaja politično neobvladljiva, posebno Srbija, pa tudi Črna gora, pa so spet v precepu Putinovih evroazijskih strateških interesov. Zahodni Balkan je na pragu nove politično-ekonomske destabilizacije.

EU bi lahko na Zahodnem Balkanu še enkrat prerešetala svoj pristop. Namesto misije nekakšnega civilizacijskega razsvetljenstva, ki venomer poučuje tranzicijske balkanske državice glede pravne države, politične demokracije in tržne ekonomije, naj tu preizkusi meje svoje lastne migracijske in razvojne politike. Če želi zaustaviti migracije, naj dejansko omogoči investicijski zagon, zlasti infrastrukturnih investicij (transport, energetika …), konkretne spodbude za rast (IPA, PECI …), trgovinske ugodnosti (CEFTA, TFA …), širitev izobraževanja in mobilnosti za mlade … Neželene migracije najlažje ustavljajo domače razvojne priložnosti, perspektiva miru in blaginje.

Neoliberalni diskurz do Zahodnega Balkana je učna ura novega evropocentrizma. Če želi EU rešiti problem migracij, azilne politike in beguncev, mora najprej razumeti balkanske lekcije in lastne zablode. EU se je tu oklenila filozofije geta, obzidij, zaščite pred drugimi. Toda nobeno obzidje ne omogoča, da se ljudje zavarujejo pred samim seboj, pred lastnim propadom. Kako evropsko in tako nemško je vse skupaj, ko stojimo pred balkanskim zrcalom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.