Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

Rudi Bučar, pevec in aranžer

… ki poustvarja istrsko glasbeno izročilo

Le pozorno poslušanje razkrije miniature v vokalni izvedbi. Brezhibno interpretacijo. Premišljeno intonacijo vsakega verza. Zasnovano z občutkom, s srcem, ne le z razumom, čeprav je študiral vokalno interpretacijo. S takšnimi poudarki bi lahko povzeli njegove pesmi, ki jih (po)ustvarja iz zakladnice istrskega izročila, in njegove avtorske pesmi, s katerimi zmaguje na festivalih.

Morda na festivalih zmaguje tudi zato, ker se noče podrediti siceršnjemu okusu in pričakovanjem festivalskega občinstva. Lani se je na Melodijah morja in sonca, kjer največkrat poslušamo sladkobne ljubezenske pesmi, predstavil z etno žensko vokalno skupino Frčafele in pesmijo Sen znala jes, ki jo je ukrojil po melosu istrskih ljudskih pesmi. In zmagal. Bil je tudi na Slovenski popevki, kot zanalašč z bolj rokersko skladbo in naslovom Ti. In zmagal. Le na letošnji Emi je bil s skladbo Šaltinka, zapeto v narečju, s klasično ljudsko zgodbo in z balkanskim beatom, drugi.

Festivalov ne podcenjuje. Ne bo pa predstavil pesmi, v katero ne verjame. In festivali so zanj zlasti priložnost, da opozori širše občinstvo na svoje siceršnje delo, ki je namenjeno predvsem aranžiranju in poustvarjanju ljudskih pesmih iz istrske dediščine.

Odraščal je v družini, ki neguje zborovsko petje in ljudsko pesem. Toda po duši je, kot pravi sam, zaprisežen (folk)roker. V stari diani, ki sta jo starša kupila ob njegovem rojstvu, so bile v njegovem otroštvu vedno kasete ameriškega dua Simon & Garfunkel, bendov Eagles in Supertramp, kar je nanj, na poznejšega ustvarjalca, močno vplivalo. V najstniških letih ga je pritegnil grunge. Z Gabrom Radojevičem, ki je danes producent njegovih albumov, sta ustanovila bend Spirits in leta 1999 je izšel njun prvenec Zemljin krik.

Četudi si z nekaterimi skladbami še vedno privošči izlete v rokerske vode, pa je se v zadnjih petnajstih letih ukvarjal predvsem z istrsko ljudsko glasbo, ki jo skuša – predvsem mladim – predstaviti z inovativnimi aranžmaji. Pravi, da je zanimanje za staro glasbo povezano tudi z emšom, saj se vsi v določenem obdobju začnemo ozirati na okolje, od koder prihajamo.

Leta 2004 je tako izšla njegova plošča Kapot, na njej je zbral in na novo aranžiral istrske pesmi v italijanščini. Gradivo zanjo je z diktafonom posnel na podeželju v Istri, kjer ljudje še poznajo stare istrske pesmi. Iskal je predvsem pesmi, ki še niso bile zvočno zabeležene. Pesmi je predrugačil in aranžiral po občutku in ni se držal togih etnoloških pravil, ampak reka, ki ga je slišal na Akademiji za glasbo v Trstu, kjer je študiral jazz petje in aranžiranje. Prvo leto študija so namreč posvetili pomembnemu ameriškemu jazz pianistu Theloniousu Monku, ki je gradivo za svoje skladbe črpal iz ljudskega izročila in opozoril, da lahko narediš v zvezi s pesmijo, kar hočeš, toda spoštovati je treba tradicijo. »To sem razumel tako, da je treba melodijo in tekst pustiti pri miru, z aranžmajem pa lahko interpretiraš pesem, kakor želiš.«

Kambient (2007), njegova druga plošča, je še bolj eksperimentalna. V tujini je spodbudila zanimanje tudi v strokovnih krogih. Toda resnici na ljubo sta njegov umetniški izraz in na akademiji pridobljeno znanje prišla do izraza šele v Istrabendu, v katerem sodelujeta še vrhunski harmonikar Janez Dovč in tubist Goran Krmac. Oba inštrumenta izvrstno podpirata vokalne piruete, ki si jih privošči v pesmih, kot so Draga ali Slon, protivojni komad in »sanjanje o deželi, kjer se ne dogaja tisto, kar se dogaja pri nas«.

Letos je izšla njegova plošča Konəc, na kateri so festivalski hiti, partizanski pesmi in še nekaj ljudskih pesmi v njegovi predelavi. Zraven je priložil še plošček Kantajmo, na njej je še deset ljudskih pesmi, ki jih aranžiral za na Primorskem zelo znani vokalni Kvartet 7 Plus. V njem poje tudi njegov oče. Ljudske pesmi je priredil za štiriglasno petje, predvsem pa je hotel ljudske pesmi z novimi, sodobnimi aranžmaji približati novi generaciji poslušalcev. »Ne glede na to, kaj pravijo etnologi, sem prepričan, da lahko ljudska pesem preživi le, če jo predrugačiš s sodobnim aranžmajem. Treba jo je urediti tako, da je dostopna mladim. Drugače jih ne bo pritegnila in se bo izgubila.«

Nastopov mu seveda ne manjka. Verjame, da je lahko z etno glasbo zanimiv tudi za tuje koncertne odre, kamor ga vabijo. Sicer pa je zanj recept za dobro pesem preprost: »Dobra pesem je zame tista, ko sem – mogoče se bo slišalo kontradiktorno – popolnoma sproščen ob pesmi, ki sem jo ustvaril. Za takšno pesem pa so nujni mirnost, skuliranost in poslušanje sebe. Ne zapletati pesmi samo zato, da bi bile videti fensi, hkrati pa jim omogočiti, da bodo dostopne občinstvu.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.