Grega Repovž

Grega Repovž

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Razumeti

»Rasizem v ožjem pomenu besede zahteva raso kot načelo, na podlagi katerega lahko razlikuje, a klasično rasno razlikovanje je bolj ali manj stvar preteklosti. Rasizem za svoje delovanje ne potrebuje rase. Rasizem je način razlikovanja in posledično družbene diskriminacije in hierarhizacije, ki v zgodovinskih okoliščinah globalnega kapitalizma opravlja strukturno pogojene delitve, nujne za nemoteno delovanje kapitalističnega svetovnega sistema, kot ugotavlja Wallerstein. V času kolonializma je bilo poglavitno razlikovalno načelo rasizma rasa. Kasneje se je os razlikovanja premestila od biološke determiniranosti h kulturni.«
—Dr. Primož Krašovec , Družboslovne razprave št. 46-47, 2004

»Bodo begunci Slovencem v Nemčiji žrli delo?«
—Naslov članka v časopisu Finance, sreda, 23. septembra 2015

V razmeroma dolgem citatu nas s preprostostjo znanja in vedenja sociolog dr. Krašovec sleče – pred nami samimi. Z definicijo samo pove, da je rasizem prav to, kar ves čas poskušamo zanikati.

Med redko izbranimi fotografijami eksodusa v judovskem muzeju v Berlinu je tudi slika z ladje Martha Washington iz marca 1934. Slika je posneta v Trstu in to je prva vožnja te ladje z evropskimi Judi na krovu v Palestino. Tako na tej sliki kot na drugih slikah te prve ladje za Palestino je mogoče videti pražnje, lepo oblečene ljudi, ki so dobre volje. Veseli so.

V teži tega izjemnega muzeja trpljenja je vitrina, v kateri je ta slika, svetla točka. In to prav zato, ker so na njej veseli ljudje. Oblečeni v svoja najboljša oblačila. Pa čeprav so nekaj dni prej zapustili svoj dom, pogosto tudi družino, svoj dotedanji svet.

A te slike iz leta 1934 razumemo vsi. Razumemo, da so Judi s tem ušli pred smrtjo. V najboljših oblačilih, katerih pa? In seveda so na njej tudi mladi fantje. Koga pa vedno in naprej odpeljejo vse vojske, ker jih potrebujejo na svojih frontah ali pa zato, ker so pač najbolj nevarni režimu?

Zakaj nas torej lepo oblačilo današnjega begunca zmoti? Zakaj naša očesa to sploh zaznavajo? Od kod ta prekleta krutost očesa, da ga zmoti predober telefon človeka, ki ima vse, kar ima, v svojih rokah in na ramenih? Zakaj ne verjamemo v njegovo stisko? Zakaj ne verjamemo, da je bila pot izbira, ko izbire ni več bilo?

V teh situacijah, v teh emocijah, v nevednosti malega človeka, se je pač modro obrniti na teorijo. Ki nam pove na primer, da so predsodki in stereotipi seveda del nas, ker so del naše zgodovine. Ali kot pravi mariborska antropologinja Barbara Muraus: »Stereotipizacija je nujen proces človeških možganov – ustvarjamo kategorije, kar je praktična taktika mišljenja, ki se ogne temu, da bi si morali zapomniti vse – hkrati pa pomaga, da preživimo. Kategorizacija na ‘naše’ in ‘tuje’ je zaključenim skupinam v davni zgodovini pomagala pri preživetju in pri oblikovanju družbenih struktur.«

In zato tudi ne gre le obsojati rasističnih izpadov posameznikov, ki jim tega nikoli ne bi pripisali, ampak predvsem veliko razlagati. Barbara Muraus razlaga: »Pogosto moderni rasizem v svoji biti niti ni zlonameren. Predpogoj modernega rasizma so stereotipni predsodki, manifestirajo pa se v zelo subtilni, težko direktno zaznavni obliki. V bistvu gre za to, da dejanja posameznika ne delujejo kot rasistična, a posameznik neutemeljeno ohranja rasistični predsodek. Večina staršev denimo v teoriji ne bi imela nič proti, če šolo obiskujejo poleg slovenskih še kitajski otroci, črnci in Romi, a če bi ti bili v večini, bi svojega otroka vseeno raje vpisali na šolo, kjer je teh ‘drugačnih’ otrok manj.«

Če si torej v nekem trenutku ne moremo pomagati ali pa ne moremo verjeti, kako na svet gledajo najbližji, se velja obrniti na proučevalce človeka, družbe in politike. Tudi zato, da se zavemo, da je ta rasizem nekaj, kar producira sam družbenoekonomski sistem. Frustracija, ki jo delu populacije povzročajo begunci, Romi, že kdo, ima podlago. Sistemski problem je še hujši: kapitalizem, ker ne producira za človeške potrebe, temveč za profit, nujno hkrati producira tudi ekonomsko odvečno populacijo, se pravi ljudi, ki so, glede na potrebe akumulacij kapitala, odveč, pravi Krašovec. In ta negotovost, ki jo ves čas tudi tistim, ki niso (še) odveč, vgrajuje v možgane ta sistem, je podlaga, v kateri brsti ta rasizem.

Pri čemer je rasizem, kot pravi Krašovec, že vgrajen v ustroj sodobne države – s tem, ko za »drugačne« veljajo druga pravila. V posebnih razmerah država sama začne vedno ravnati rasistično.

Nevednost seveda ni opravičilo. Še najmanj za tiste, ki bi morali vedeti.