Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

Matija Medved, ilustrator

... ki kljub mladosti že velja za »posebej kakovostnega in drznega risarja«

Predstavljajte si, da vas angažirajo kot ilustratorja pravljice, ki bo objavljena na 20 straneh ogromnega formata (A3), vi pa se, malce zaradi varčevanja (naročnik si več kot dvobarvnega tiska ne more privoščiti), malce pa tudi zato, ker šele iščete svoj risarski slog, odločite, da se boste celotnega podviga lotili z le dvema navadnima barvicama. Z rdečo in modro.

Okej, barvici morda res nista čisto navadni rdeča in modra. Malce toplejši in živahnejši sta. Rdeča je odtenka cinober, modra ultramarin. A še vedno sta barvici. Navadni barvici.

Marsikateri risar bi to odločitev že takoj označil za norost. Morda bi jo danes tako označil tudi sam. Še toliko bolj zato, ker je vseh 20 strani, ki so jih potem skoraj v celoti prekrile ilustracije, večinoma dvostranske, zaradi česar je moral vsako od obeh barvic ponovno kupiti šestnajstkrat, porisal v točno takšni velikosti, kot so bile potem tudi objavljene. Da bi se res videli vsi, še najbolj drobceni detajli. Denimo tanke črtice, ki skupaj tvorijo mesto. Ali lestve, ki se skrivajo v drobovju bojne ladje. Ali množica pravljičnih bitij, ki se namakajo v banjah.

To je bil njegov prvi veliki projekt in zgodil se mu je leta 2013, pri triindvajsetih. Pobudo zanj je dal angažiran študentski časopis Tribuna, s katerim je bil povezan že vse od njegove ponovne prebuditve v letu 2009. Takrat je bil sam pravzaprav še dijak, a prvi likovni urednik Aljaž Vindiš, s katerim sta se spoznala na delavnici, ki jo je mentoriral profesor Zdravko Papič, je v njem kljub mladosti – podobno kot profesor – prepoznal potencial in ga povabil k sodelovanju. Uredniške ekipe so se nato menjale, on pa je ostajal, in ko so si nekoč zamislili posebno številko, v kateri bi o aktualnem dogajanju spregovorili drugače, skozi pravljico z družbeno kritičnim nabojem, je takratni likovni urednik Nejc Prah, sicer njegov vrstnik z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, takoj vedel, da bo likovno plat prepustil njemu.

S pravljico Zmaji v banji, ki govori o deklici Saneli, njeni prijateljici Jagodi in pravljičnih bitjih banjikih, se je potem ukvarjal nekaj mesecev in na koncu iz nje tudi diplomiral. In seveda si je želel, da bi bile ilustracije opažene tudi v strokovnih, ne le študentskih in akademskih krogih. Nikakor pa si ni predstavljal, že zaradi svoje mladosti ne, da mu bodo prav te ilustracije na zadnjem Slovenskem bienalu ilustracije prinesle plaketo Hinka Smrekarja. A so mu jo. Žirija je v obrazložitvi zapisala, da so Zmaji v banji »prepričljiv eksperiment«, on sam pa »posebej kakovosten in drzen risar«.

Nad risanjem se je začel navduševati kot triletnik in zahvala za to gre verjetno starejšemu prijatelju, ki je ves čas risal vesoljske ladje. Skušal ga je posnemati in skrbno je proučeval vsako naslednjo potezo. Risanje mu je pomagalo tudi pri sklepanju novih prijateljstev. V novem vrtcu so se hoteli pač vsi družiti s mulčkom, ki je znal narisati enega od Disneyjevih junakov.

Pozneje je bil čisto malce bolj samotarski. Morda le zato, ker je živel daleč od sošolcev, a tako mu je ostajalo precej časa in tega je pogosto izkoristil za risanje. Zanimala ga je tudi muzika, tudi zaradi brata, ki je bil basist skupine Leaf fat, in kot osmošolec se je povsem nepričakovano tudi sam znašel v bendu. »Emo-punk« bend Unfinished ga je angažiral kot pevca in na Metelkovi so vadili in vadili, dokler ni leto kasneje ugotovil, da sploh nima več prostega časa. Šele ko so se razšli, se je vrnil k risanju in spoznal, da bi nekaj takšnega rad tudi študiral. Vmes je sicer vskočil še v alter rock zasedbo Mr. VonTone, potem pa odlično opravil sprejemne izpite in se prebil na tedaj čisto novi študij ilustracije.

Zdaj končuje magistrski študij, med katerim se je, kot pravi, kot risar nekoliko sprostil. S tem se je rešil tudi marsikatere frustracije, ki so jih s seboj prinašali trenutki, ko s svojimi risarskimi rezultati ni bil povsem zadovoljen. A čeprav ostaja perfekcionist, zdaj uživa tudi v eksperimentiranju. Zaveda se tudi, da njegova risarska raznovrstnost, ki ga je nekoč prav tako jezila, ni pomanjkljivost, temveč prednost. Brez težav lahko namreč skače iz enega sloga v drugega, od skrajno premišljenih in dovršenih potez k čečkanju, od plakatnih stvaritev k milimetrskim detajlom ... Še vedno pa prisega na risanje z roko.

In tako, čeprav naročnikov zaradi študija za zdaj še ni iskal načrtno, tu in tam že nastaja kak plakat za film, gledališko predstavo in koncert ali pa kakšna komercialna ilustracija (denimo za prevozno podjetje GoOpti). Nedavno pa ga je k sodelovanju povabilo Lutkovno gledališče Ljubljana, ki svojo avlo vsakih nekaj let prepusti izstopajočim mladim domačim vizualcem. Do nadaljnjega jo bodo krasili njegovi le s črno črto narisani pravljični junaki. In še več jih boste našli, če se boste ozrli v strop, po novem spremenjen v nebo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.