Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Dva leva

V službi resnice

(Nova oblačila, stranke in mediji za nagega cesarja )

Odgovorni napovedujejo, da bo televizija v prvi vrsti novičarska, vodilo jih bo pa geslo »prvi v službi resnice«. Njihovi novinarji bodo zadeve spremljali »z vidika iskanja resnice«, je še obljubil Urbanija.
Hojs je dodal, da bo televizija imela »neke druge programske zasnove«, saj da želijo stvari prikazati, »kot so, ne kot nekdo drug reče«. Napoveduje, da se ne bo dogajalo kot na Televiziji Slovenija ali POP TV, kjer da so eni in isti politični, pravni in ekonomski komentatorji, ampak da bodo stvari pri njih »uravnotežene«.
— Uroš Urbanija in Aleš Hojs o novi televiziji, ki bo iskala enovito in končno resnico (STA, 13. 10. 2015)

H gospodu Keunerju, mislecu, je prišel učenec Globočnik in rekel: »Rad bi izvedel resnico.«
»Katero resnico? Resnica je znana. Bi rad izvedel resnico o trgovanju z ribami? Ali morda tisto o davkih? Če zaradi tega, ker ti bodo povedali resnico o trgovanju z ribami, ne boš več plačeval toliko za njihove ribe, resnice ne boš izvedel,« je rekel gospod Keuner.
— Brecht dvomi o enoviti resnici (B. Brecht: Zgodbe gospoda Keunerja)

»Vodstvo SDS, kakršno je, je predvidljivo zagotovilo za prevlado in prihodnje zmage levice. Cesar je nag. Vsi to vemo.«
— Peter Jambrek se moti. Vsaj goli cesar tega zagotovo ne ve. (Reporter, 27. 9. 2015)

Nekega daljnega zimskega jutra v začetku osemdesetih let so me moji berlinski levičarski prijatelji zalotili, kako ob srebanju obupne kave, ki so jo takrat v Nemčiji stregli v velikanskih skodelicah, berem pogrošno literaturo. Namreč Frankfurter Rundschau, ki je takrat veljal za levoliberalni oz. socialnoliberalni odgovor na dominantni konservativni profil Frankfurter Allgemeine Zeitunga (Faz). Süddeutsche Zeitung takrat še ni bil jasno levoliberalno sprofiliran. Očitek mojih prijateljev je kajpak meril na vprašanje, zakaj ne kupujem in berem levičarskega Tageszeitunga (Taz), ki se je od konca sedemdesetih let skušal umestiti na časopisnem trgu. Moj jecljavi odgovor je bil, da nimam denarja za dva časopisa. Zakaj dva, jih je zanimalo. Ja, eden je za jutranjo dozo ideologije in ekologije, drugi za vse ostalo. Vreme, šport, napovedi kulturnih dogodkov in prireditev, promet … No, danes je Taz tudi v tem smislu kompleten časopis. Takrat pač ni bil.

Problem »necelih« medijev je še kako poučen tudi za Slovenijo. Ko so leta 1991 obudili Slovenca, problem ni bil premalo zagonskega denarja (država je ne le v času Demosove vlade, ampak tudi kasneje vlagala v projekt) ali premajhen bazen potencialnih bralcev, ampak dejstvo, da tudi tistih, ki jih je nagovarjal, ni zadovoljil. Zato je kljub odsotnosti konkurence v desni, konservativni medijski ponudbi že leta 1996 mrknil. Pač, časopisa, ki bi prodajal zgolj ideologijo, pa čeprav tako, ki je bralcu potencialno pisana na kožo, ne bo kupil. Snovalci desnih časopisov ter desnih avdio in video medijev precenjujejo politični in ideološki interes slehernika. Politični profil, politična orientacija je v kvalitetnem mediju zgolj priboljšek, dobra vaga, ne pa izključna vsebina. Ker so vsi desničarski poskusi vzpostavljanja »avtonomne« ( = desničarske) medijske ponudbe spodleteli, se je Janša v drugo lotil obstoječih medijev. Vsekakor je bila odločitev pametnejša. Bolje je omrežiti etablirane medije kot ustvarjati nove. Kar mu je tudi uspelo. In nič se mu ni bilo treba boriti. Ko je bilo (pred volitvami 2004) bolj ko ne jasno, da prihaja Janšev čas, so mu TVS, Delo, Večer kar sami padli v objem. A Janša ne bi bil Janša, če bi ga vzajemna ljubezen osrečevala. Hotel je vzpostaviti popolno kontrolo in dominacijo, ki pa je pripeljala, obratno, do popolne averzije večinske javnosti in medijskih snovalcev do njegovega lika, njegove politike in njegovega strankarskega omrežja. Verjetno se tega vsaj intuitivno zaveda, zato je začel postavljati svoj medij. Janša TV, kot se mu ljubkovalno reče. In ta je že vnaprej obsojen na propad ali marginalno vlogo na slovenskih medijski sceni. Imena napovedanih urednikov in ljudi iz ozadja so recept za katastrofo. Moj prijatelj je napoved projekta NovaTV24 pospremil s kratko, a vsebinsko nazorno utemeljeno definicijo: novičarska, resničarska, desničarska televizija. Koga lahko taka televizija nagovarja? Tiste, ki so že nagovorjeni. In teh je premalo. Janša s svojim slogom pa kaj dlje (več) ne seže. Zgodba o volku v jagnječjem kožuhu se ne more več ponoviti. Zato desnica za upanje na volilni uspeh potrebuje vsaj še eno stranko za potencialne volivce, ki jih slogovno radikalni Janša ne more nagovoriti. A tu nastane problem, ker Janša ne prenese konkurence na desnici. Tudi za ceno poraza ne. Teza ima potrditev v letu 2011, ko je na hitro ustanovljena Virantova stranka z izjemno hitrostjo osvajala potencialne glasove. In zato čez noč postala sovražnik št. 1. Začasna koalicija brez resnih skupnih motivov je zgolj prolongirala neizogibni razkol z Janšo in – kajpak – posledično propad, pravzaprav politični umor Viranta. In zato se ne gre čuditi, da snovalci nove stranke in njeni konceptivni ideologi govorijo nelagodno, zadržano. Skoraj prestrašeno. Dimitrij Rupel je bil v Studiu City bolj kot na vsebinsko utemeljitev ideje o novi stranki pozoren na to, kako ne bi užalil prvaka desnice.

Kakorkoli. Če bodo hoteli na desnici narediti kaj več kot nekakšen debatni »klub«, kot se je jecljavo izrazil Rupel, bodo morali za začetek glasno pritrditi Jambrekovi oceni, da je cesar nag.

Za zakrivanje cesarjeve golote pa ne bo dovolj televizija, prek katere mu bodo z desnice sporočali, da je oblečen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.