Maja Novak

Maja Novak

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Ihta

Kolonializem v treh slikah

O generalih, novodobni žlobudravščini in slabi banki

Prva slika. Že od rojstva se me drži smola, trdovratno kot Erjavec stolčka. Ampak po šolanju sem se nekaj let lahko vsaj tolažila: »Naj se mi zgodi karkoli, vsaj k telovadbi in predvojaški vzgoji mi nikoli več ne bo treba iti!«

Japajade. Zaplula sem v prevajalske vode in glej, nekega lepega dne je bilo treba prevesti neko besedilo o soški fronti: o brigadah in polkih in četah in vodih, pa razliko med bojem in bitko je bilo treba poznati. Toliko o koncu predvojaške. Ampak to še ni bilo nič. Zares sem se namučila šele s spomini Konrada Kolška, ki jih je kot klen slovenski general JLA kajpada napisal v srbski generalščini – »delal, deloval in dejstvoval« je po dolgem in počez, po navadi vse troje hkrati in v tem vrstnem redu, in vsak drugi stavek je bil v trpniku. Že na fakulteti sem iz dna duše zasovražila soldaško špraho, zato »se je trpelo« od prve do zadnje strani prevajanja.

Med predvojaško na faksu pa pri vseh šolskih predmetih, ki so imeli količkaj opraviti z legendarnim STM, sem bila za nameček prepričana, da snov, ki mi jo na silo tlačijo v možgane, nima ne repa ne glave, a danes vem, da je bil mojega odpora večinoma kriv samo obupen jezik, pri katerem samoupravni pisci in birokrati pač niso zaostajali za generali. Vsebina povedanega ni vedno kriva, včasih neupravičeno jezo nanjo zbuja neroden način, na katerega je podana; in to se mi je posvetilo ob prevajanju Titove biografije hrvaških zgodovinarjev Iva in Slavka Goldsteina. Odlična knjiga. Z njeno vsebino ni prav nič narobe, Tita ne poveličuje, a vseeno ne pljuva po njem, pa čeprav je to danes moderno. Bere se kot kriminalka; toda celo dober pisec, kot je Ivo Goldstein, se ni mogel izogniti občasni okužbi s komunističnim novorekom, ker je v takih časih pač živel in javno deloval. Celo pri njem včasih naletim na kak nepotreben trpnik, pri katerem zavreščim od bolečine. (Nato ga odpravim, da bo slovenski prevod knjige ob izidu ne le vsebinsko odličen, temveč tudi lep.) Pa Ivo Goldstein sploh ni bil zagrizen komunist, nasprotno, ti so mu nekoč med neko hišno preiskavo celo obrnili stanovanje na glavo; a vseeno si ni mogel kaj, da ne bi privzel njihovega žargona. Tega so Hrvati tako kot slovenski generali in marksisti najbrž uvozili od Srbov, ti pa iz Rusije – na to opozarja sam Goldstein, ko, na primer, poroča, kako rad je po prihodu iz Moskve Tito opletal z zanj takrat še novo besedo »monolit«. In tako se človek vpraša: kaj je narobe z nami, da se s takim navdušenjem pustimo kolonizirati celo v jeziku?

Druga slika. Ampak svinčeni časi so zdaj že za nami, boste rekli, danes je vse drugače. Japajade. Nič boljši nismo postali. Gledam ti zadnjikrat Tarčo, nekaj o slabi banki in Kosovem detektivskem delu v NLB, ko Simona Toplak, urednica Financ, časnika, ki ima infantilno navado, da (pokvečeno) rima naslove člankov (v slogu: »Kdor pohiti, prvi delnice dobi!«), med drugimi »slovenskimi« stavki izreče tegale, najbolj ilustrativnega: »Ne vem, ali compliance sodi v piar, zdaj pa v banki čez compliance poskušajo delati damage control Kosa; to me navdaja s strahom, da ne vedo, kaj je corporate government ...« Ja, zapisala sem si ga, ta žlahtni stavek, da ga bom na stara leta, ko ne bom vedela, kam s prostim časom, poskušala razvozlati. Težka bo. Še težje bo upokojenim mehanikom in kuharicam – ali pa je Tarča morda namenjena samo poklicnim prevajalcem, ki vsaj približno slutimo, kaj pomenijo posamezne besede iz navedka? In nikar mi ne recite, da so tukaj po sredi strokovni izrazi, ki jih je nemogoče prevesti. Alenka Goljevšček, ena mojih najljubših gimnazijskih profesoric, je dijakom, ki so med izpraševanjem stokali, da snov sicer znajo, vendar »ne vejo povedat’«, kar znajo, večkrat zabrusila, da to pač ne more držati; če kaj veš, je pribila, znaš to tudi ubesediti. Ubesediti v maternem jeziku, bi dodala jaz. Ampak kaj, ko Slovenci uživamo, če nas kolonizirajo tudi na jezikovnem področju, zato smo po osamosvojitvi iz naročja srbsko-ruskega kolonizatorja pri priči navdušeno planili naravnost v objem anglosaškega.

Tretja slika. Jezik vpliva na način razmišljanja. Naše razmišljanje je že povsem kolonizirano. Zato se je v trenutku, ko je Slovenija začela reševati vprašanje migrantov tako, da se je znebila vsaj dveh, namreč Larsa Nyberga in Tjorbörna Månssona, po deželi iz grl desnosučno razmišljajočih podjetnikov, politikov ter publicistov razlegel jok in stok. Tujci odhajajo! Kaj bomo brez tujcev!? Zdaj, ko smo napodili ta dva, noben drug tujec ne bo hotel več k nam! Implicitne premise takega razmišljanja sicer vodijo k dvema mogočima logičnima sklepoma. K prvemu: Nyberg in Månsson sta tujca; Nyberg in Månsson sta nas sleparila, ergo, vsi tujci sleparijo. Ali k drugemu: k nam so pripravljeni priti le taki tuji strokovnjaki in »strokovnjaki«, ki nas bodo sleparili. A naj velja prvo ali drugo – nič hudega. Nič hudega, če nas sleparijo, samo pridejo naj! Kajti kolonialna dežela smo, nekakšna banana republika, in brez gospodarja ne znamo živeti.

Ja, vem, da boste zdaj pripomnili, da v resnici noben od navedenih sklepov ni vsebinsko točen; drži. Saj nisem rekla, da sta moja sklepa; za razmišljanje tistih, ki o marsičem razmišljajo drugače od mene, gre. Sama bi raje premišljevala drugače. V tujcih, ki k nam skoraj bosi pripešačijo iz Sirije, vidim dosti manj nevarnosti kot v tistih, ki nam pridejo solit pamet v Armanijevih oblekah. Sama raje ne bi bila kolonizirana. In da bi se temu izognila, se za začetek trudim premišljevati v jeziku, ki sem se ga naučila od babice. Izvrstna pripovedovalka je bila, pa čeprav ni znala besedice ruščine ali angleščine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.