Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

Perica Jerković, stand-up komik

Od begunca do sinonima za kakovostno stand-up komedijo

Predstava se je začela, on pa še kar na telefonu. Najprej mu piše mama, potem ga kliče stand-up kolega Tin Vodopivec in potem še sam filozof Žiži (tega imitira Klemen Slakonja), ki na prafaktorje sesuje špeh, ki mu ga je poslal v branje ... čeprav mu ga še ni uspelo prebrati.

A sam potem vseeno spregovori prav o teh zapiskih, v katerih je iskal odgovore na vprašanje, ki je v dobi selfijev, mobitelov in družbenih omrežij neizbežno: Od kod človeku potreba po upodabljanju samega sebe? Kaj je bilo krivo za prve jamske slikarije, kaj zares sporočajo najbolj znani slikarski portreti, zakaj je že Tito delal selfije in zakaj ima sam na mobilcu nekaj tisoč fotografij komaj dveletnega sinčka?

V tej smeri je začrtal svojo novo celovečerno stand-up predstavo, pravzaprav že skoraj monokomedijo Zgodovina selfie butla, ki jo je naredil pod pokroviteljstvom SiTi Teatra in v scenarističnem duetu z »najboljšim frendom« Markom Kumrom - Murčem, s katerim sta pred leti o svoji kolesarski pustolovščini od Kikinde do Črnega morja posnela tudi popotniški film Romunski tempo. In glede na prve odzive, plus smeh od začetka do konca predstave, se zdi, da je ta že na dobri poti, da postane resna konkurenca svoji predhodnici – njegovi prvi »celovečerki«, veliki uspešnici Rojen v Jugi.

Temelji njegove komedije so vedno avtobiografski. Tako je najbolj pristen, iskren. Res je bil torej rojen v Jugi. V narodnostno pisani Derventi na severu Bosne. Rad je ribaril v reki Ukrini ali pa igral nogomet sredi pravoslavne cerkve, v kateri je bil mežnar njegov ded. Kot najstnik pa je bil sploh frajer, saj so z »bando« oropali dva kioska. Iz prvega so odnesli salame, iz drugega banane in rafaelle. In ker so se s tem hvalili, jih je začuda dobila policija. Komandir ga je zaradi velikih zob razglasil za »zubonjo«, očetu pa naložil plačilo kazni.

Verjetno je bila to le faza v odraščanju. A potem se je vse postavilo na glavo. Štirinajst let je imel, ko so se z očetom, mamo in bratom po poldrugem mesecu raketiranja in bolečih spoznanj, da nacionalizem lahko uniči tudi najtrdnejša prijateljstva, mukoma prebili iz vojne vihre in pribežali k stricu v Koper. Devet se jih je stiskalo v enosobnem stanovanju, a zanj so bili to najsrečnejši meseci. Spet se je počutil varnega.

Zato danes razume stisko beguncev z Bližnjega vzhoda. Tako kot oni se je moral tudi sam znajti v novi državi, kulturi, jeziku. Na eni strani so bili skromno življenje in oblačila z Rdečega križa, na drugi košarka, prek katere je spoznaval domačine. No, pa ameriške mornarje s prve letalonosilke, ki je priplula v Koper.

Na Fakulteto za pomorstvo in promet se sicer ni vpisal zaradi zmage nad njimi, želel je le sedmo stopnjo izobrazbe, a tik pred koncem je obstal. Toda le kdo bi mu zameril – medtem se je namreč vzpostavil kot eden najboljših slovenskih stand-up komikov. Ja, slovenskih. Gostoval je tudi po nekdanjih jugoslovanskih republikah, a najbolj domače se počuti, ko nastopa v slovenščini. Tu vendarle živi že 23 let.

Dobro se še spomni, kako je prvič nasmejal občinstvo. Na študentskem tečaju videoprodukcije je posnel film Ko bom velik z bizarnostmi iz vsakdana, a ko je pred prvo projekcijo v koprskem gledališču na odru nagovoril občinstvo in se je to odzvalo s smehom ... je takoj vedel, da je to tisto pravo. Samo on in občinstvo, ki odreagira takoj. Brez posrednikov, brez tehničnih ovir.

Takrat, leta 2003, se mu je svitalo, da se ta profesija imenuje stand-up komedija, a o njej ni vedel skoraj nič. Poznal je sicer Jerryja Seinfelda, a YouTuba še ni bilo. Pa je kljub temu pripravil prvi stand-up večer v Kopru in skupaj s kolegoma so dejansko nasmejali občinstvo. Potem je izvedel za druge pionirske mulce, ki so vsak v svojem kraju rili v isto smer, in začeli so nastopati skupaj, ustanovili skupino Komikaze, zagnali stand-up festival Panč, vzpostavili sceno. In tako mu počasi ni bilo več treba hkrati delati še kot nočni polnilec polic ali prodajalec pohištva. Počasi je postal »samo« stand-up komik.

Cehovski kolegi ga imajo za največjega poznavalca zgodovine in teorije stand-up komedije pri nas. Sam skromno pravi le, da je pregledal, preposlušal in prebral vse živo. Tako ne preseneča, da tudi pri trenutno najmočnejših tujih komikih, Billu Burru, Louisu CK-ju in Jimu Jefferiesu, opazi kak minus. In kako je šele samokritičen. Ker kakovostna komedija je garanje, pa če želiš občinstvo pripraviti k razmisleku o relevantnih temah ali ga »le« zabavati – ker tudi to je legitimno. In nobenih zagotovil ni, da bodo najboljši na koncu tudi najbolje plačani. Ga pa veseli, da imamo obetavno mlado generacijo. In več ko je komikov, redkeje je sito, ki loči zrnje od plev.

In skrite želje? Hja, nič ne bi imel proti, če bi se kdaj lahko preizkusil v avtorstvu poznovečerne televizijske oddaje. Takšne, ki ne bi bila za »povprečnega« gledalca. Ki bi šla »čez«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.