Kritika / Dvoboj stoletja

za

Trpljenje Bobbyja Fischerja.

“Revni fant iz Brooklyna proti celotnemu sovjetskemu imperiju – to je tipična ameriška zgodba,” dahne patriotski menedžer, ki skuša Bobbyja Fischerja (Tobey Maguire), ameriškega šahovskega wunderkinda, prodati Ameriki kot odrešitelja, kot tega, ki naj bi ponižal in zlomil sovjetski imperij.

Fischer, ki je velemojster postal pri petnajstih, je bil otrok hladne vojne – paranoje, makartizma, protikomunistične retorike. Njegova mati je bila komunistka, zato je bil pred njihovo hišo stalno parkiran FBI, toda ko se je izkazalo, da je šahovski genij in praktično edini Zahodnjak, ki bi lahko ogrozil sovjetski šahovski primat, je postal geopolitično in propagandno tako zanimiv, da so ga prelevili v protikomunistično orožje št. 1. Tolerirali so njegove kaprice, ga zapeljevali, napihovali njegovi paranojo in obsedenost, mu našli sponzorje in duhovnika, ki naj bi ga stabiliziral (kot “del božjega načrta”), celo Nixon ga je poklical, tako da je “dvoboj stoletja” – njegov spopad s sovjetskim “robotskim” gigantom Borisom Spaskim leta 1972 v Reykjaviku – res izgledal kot edini direktni frontalni hladnovojni spopad med Ameriko in Sovjetsko zvezo. Revni fant iz Brooklyna dobi vojno s celotnim sovjetskim imperijem (12½-8½,), toda “tipična ameriška zgodba” se prelevi v tipično ameriško tragedijo. Bobby Fischer, svetovni šahovski prvak, ki ni več hotel šahirati (titule ni hotel braniti), je bil racionalist, ki je postal konspirolog. Jud, ki je postal antisemit. Globalni zvezdnik, ki je postal klošar. Genij, ki se mu je zmešalo. Kralj šaha, ki so ga Američani žrtvovali kot kmeta. Ameriški superjunak, ki je na koncu bežal pred Ameriko. Po prvi potezi je bilo res možnih na milijarde potez. Povsem nepredvidljivih.