Marcel Štefančič jr.

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Kuhar na robu

Burnt, 2015
John Wells

Ve se, kdo je chef.

Tu imate človeka, ki živi le za svojo umetnost. In da bi bila njegova umetnost res prava, potrebuje droge, napihnjen ego in overdose primadonske fuck-you arogance. Jim Morrison? Ne, chef. Jebeni kuhar.

Igra ga Bradley Cooper – dvojezična verzija bipolarnega Pata iz filma Za dežjem posije sonce. Toda poanta Kuharja na robu ne pušča nobenega dvoma: če hoče biti chef res chef, mora živeti kot Jim Morrison. Ime mu je Adam. In logično: postati hoče prvi moški, svetniški in nesmrten, kar v tem primeru pomeni, da hoče kot chef prestižne londonske restavracije osvojiti še tretjo Michelinovo zvezdico. Dve zvezdici je osvojil v “prejšnjem” življenju, zdaj pa je pripravljen na comeback in last job – kot Sly Stallone v Rambu, Rockyju in Plačancih, le da si sodobnega chefa predstavlja kot Kikučija, najarogantnejšega izmed Kurosawovih Sedmih samurajev, jasno, v holivudskem prevodu, zato v slogu Sturgesovih Sedmih veličastnih sestavi kuharsko sanjsko moštvo, ki naj bi hrani – ne le Michelinovim anonimusom – vzelo sapo. Le kako ji ne bi, če pa jo bo Adam prelevil v spektakel, eksperiment, še huje – v seks. Pri okusu ne obstaja konsistentnost, pravi, temveč moraš tja, kamor še nisi šel – kot pri seksu. Ali pa kot v vojni. Da je pri tem tiranski in sadističen, se razume samo po sebi. Helene (Sienna Miller), njegova muza, se mora ribi, ki je ni dobro pripravila, opravičiti, a bi ga najraje obliznila. Ne brez razloga. Adam – dominantni, posesivni, nastopaški, narcisoidni, manični, mačistični chef – je nov tip moškega: šef, ki pa tudi kuha. Kar naj bi bil korak naprej. Ženske, utrujene od kuhanja, naj bi že ob pogledu nanj obstale. Zdaj bodo imele več časa za Gostilno, ki kar kliče po likanju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.