Marcel Štefančič jr.

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Našel sem Felo Kutija

Finding Fela, 2014
Alex Gibney

Highlife.

V McCarthyjevem Obiskovalcu ameriški profesor, ki se muči z afriškim bobnom, sreča mladega sirskega begunca, ki mu pove, da afriške glasbe ne bo nikoli razume, če ne bo poslušal Fele Kutija.

Ko gledate doku Našel sem Felo Kutija, si rečete: Fela Kuti, nigerijski afrobeatski dinamo (1938-97), je delal vse, da bi Alex Gibney o njem posnel doku. Panafriške ritme in Black Power je poročil z jazzom, funkom in psihedelijo, živel je divje (droge, seks), imel je svojo komuno (Kalakuta Republic), fural je poligamijo (27 žena), ob živce je spravljal najbližje in najbolj oddaljene (politiko), bil je disidentski, eksploziven in maničen, koncerte je prelevil v ritualno podzemlje, svojemu pop nihilizmu pa je nataknil karizmo državljanske vojne. Njegov ego je hreščal in gorel, preganjali so ga, zatirali in zapirali, nigerijsko hunto pa je z albumom Zombie tako razkačil, da je umorila njegovo mater. Nigerijski predsednik ni postal, je pa nigerijskemu diktatorju poslal materino krsto – figurativno. Hotel je, da začutijo njegov afrobeat. Če bi Bob Marley mutiral v Malcolma X, bi izgledal kot Fela. Alex Gibney je v desetih letih posnel okrog 30 dokumentarcev – o Enronu (Enron: The Smartest Guys in the Room), duhovniški pedofiliji (Mea Maxima Culpa), padlem newyorškem guvernerju Spitzerju (Client 9), washingtonskem lobiranju (Casino Jack and the United States of Money), afganistanski vojni (Taxi to the Dark Side), scientologiji (Going Clear). Tip je mašina. Zato ne preseneča, da s takim guštom biografira tipe, ki so izgledali kot mašine: Lanca Armstronga (The Armstrong Lie), Jamesa Browna (Mr. Dynamite), Kena Keseyja (Magic Trip), Hunterja S. Thompsona (Gonzo). Zdaj je našel še Felo Kutija, ki ga je ustavil šele aids.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.