Saša Eržen

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kultura

Aktivizem in kriza srednjih let

Tretji dokumentarec slovitega aktivističnega dvojca The Yes Men je hkrati tudi njun najosebnejši

The Yes Men z lažno številko tabloida, ki pa je vsebovala resnične podatke o podnebnih grožnjah

The Yes Men z lažno številko tabloida, ki pa je vsebovala resnične podatke o podnebnih grožnjah
© The Yes Men

Kaj se zgodi s parom po desetih, dvajsetih letih skupnega življenja? Obstaja verjetnost, da je njuna zakonska ali nezakonska skupnost v krizi, sploh če sta tudi kot posameznika na pragu ali sredi krize srednjih let. Tisti, ki so pari tako osebno kot ustvarjalno, kot sta bila na primer umetnika Marina Abramović in Ulay, ki sta se intimno in umetniško razšla po dvanajstih letih, niso nobena izjema. Kot izvemo v najnovejšem dokumentarnem filmu trenutno najodmevnejšega tandema družbenih aktivistov, pa izpraznjenost odnosov ne prizanaša niti revolucionarjem.

Jacques Servin z aktivističnim psevdonimom Andy Bichlbaum in Igor Vamos, bolj znan kot Mike Bonanno, sta aktivista in performerja, združena v tandemu The Yes Men. Srečala sta se leta 1996 in lahko bi rekli, da je bila to v ustvarjalnem smislu ljubezen na prvi pogled. Nerazdružljiva sta se lotevala novih in novih aktivističnih podvigov, uspešno podpihovala porednost drug drugega, šlo je za »čudovito malo soodvisnost«, kot to opišeta v svojem novem filmu Yes men se upirata. Tega si lahko v sredo ogledate v ljubljanskem Kinu Šiška.

V skoraj dveh desetletjih skupnega delovanja sta s svojimi pajdaši po vsem svetu ušpičila številne lažne tiskovne konference, lažne korporativne zabave, lažna predavanja, lažne spletne strani ... Vse njune laži pa so vedno služile izključno razkrivanju resnice. Njuni trije dokumentarci – prejšnja sta Yes men in Yes men popravita svet – prikazujejo najrazličnejše priložnosti, ko se jima je z lažnimi identitetami uspelo infiltrirati med politike, gospodarstvenike ali novinarje, da bi na izviren način s prstom pokazala na družbene in okoljske katastrofe ter prenesla svoje aktivistično sporočilo.

Zaradi njune nekonvencionalnosti imajo mediji seveda težave, kako imenovati njuno početje, njun način, kako vedno znova izvirno rečeta »Ne!« nenasitnemu pohlepu korporacij, ki uničuje planet. Gre za ustvarjalni aktivizem? Potegavščine? Parodije? Satirične intervencije? Subverzije? Gverilsko komunikacijo? Artivizem? Smehtivizem (angl. laughtivism)? Kakorkoli že to imenujemo, princip njunih akcij temelji na humorju in domišljiji. Kako bi bilo, če bi ... Kako bi bilo, če bi se na primer bogate države, ki več trošijo in bolj svinjajo, odločile revnim državam plačati t. i. klimatski dolg? Kako bi bilo, če bi se sredi letošnje najhujše suše v Kaliforniji tisti, ki se nočejo odreči govedini, odpovedali tuširanju in vsaj tako prihranili vodo?

Pred največji izziv v življenju so ju, po njunih besedah, postavile podnebne spremembe. »Podnebne spremembe so največja grožnja, s katero se je kadarkoli soočila naša civilizacija, zato bi morale biti v naslovih vsakega časopisa, vsak dan, dokler ne rešimo problema,« ugotavlja Andy Bichlbaum. Ker njuna dejanja največkrat nimajo konkretnih učinkov, njunim akcijam pogosto sledi faza obupa. »Kadarkoli se lotiva akcij, vedno pomislim: ’Ta je tista, ki bo spremenila vse!’ Po akciji pa nastopi velika depresija: ’Oh, nič se ni spremenilo.’«

Nevarno blizu razpadu svoje aktivistične naveze sta bila pred nekaj leti, ko se je Mike Bonanno z ženo in dvema hčerkama preselil na Škotsko, pri čemer je Bichlbaumu, ker ga baje ni hotel vznemirjati, vse do poroda prikril ženino tretjo nosečnost. Andy, ki ga je njegov takratni fant zapustil prav zaradi pretiranega posvečanja aktivizmu, se je počutil, kot da je za vse ostal sam. A ravno ko sta The Yes Men skoraj dokončno obupala, so se pojavili ljudje, ki so se kot onadva borili za prihodnost vseh. Govorimo seveda o gibanju Okupirajmo (Occupy). Verjetno je k reanimaciji njune zveze pripomoglo tudi to, da se je Bonanno z družino preselil nazaj v New York.

Tako še naprej ostajata v navdih vsem tistim, ki ne želijo zgolj tiho opazovati, kako svet zaradi pehanja najbogatejših po še večjem zaslužku drvi v katastrofo. Skupaj s sodelavci sta lansirala spletno platformo Action Switchboard, ki pomaga aktivistom poiskati navdih in drug drugega ter jim ponuja zamisli in nasvete za konkretne akcije, spletno delavnico Incubator in The Yes Lab, s pomočjo katerega se lahko aktivisti poučijo, kako doseči, da mediji poročajo o določenih temah, kako jih predstaviti na ustvarjalen in po možnosti duhovit način.

Kajti prav to The Yes Men še vedno počneta tudi sama. Pred dvema tednoma sta si v Los Angelesu privoščila občinstvo na nekonvencionalni konvenciji Politicon, kjer politika sreča zabavo. Tam sta za začetek razglasila, da je predsednik Obama pomilostil žvižgača Edwarda Snowdena, nato pred od navdušenja ponorelo občinstvo pripeljala lažnega žvižgača Edwarda Snowdna, ki naj bi za svoj prvi javni nastop po vrnitvi v ZDA izbral ravno dotično priložnost, zatem pa vodila pogovor na daljavo s pravim Snowdnom, ki je še vedno v Rusiji in lahko o pomilostitvi za zdaj le sanja. The Yes Men imata očitno v sebi še veliko uporništva.

Projekcija dokumentarnega filma:
Yes Men se upirata
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 28. oktobra ob 19.30

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.