Grega Repovž

Grega Repovž

6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Na območju Balkana

Danes je že pozabljena izjava nekdanje ministrice za obrambo Ljubice Jelušič, ki je leta 2011 rekla, da bi Slovenci Kitajce lahko usposabljali za vojskovanje v visokogorju. Že takrat je zvenelo prepričljivo, češ, saj res, to pa znamo, če kaj, gorniki in alpinisti Slovenci res smo. A resnica je pač drugačna: Slovenci Kitajce lahko naučimo bolj malo. Na Kitajskem je devet od 14 svetovnih vrhov, višjih od 8000 metrov, več kot sto vrhov, ki presegajo 7000 metrov, in več kot tisoč vrhov, ki so višji od 6000 metrov.

Edina, res edina velika prednost, ki so jo Slovenci imeli tudi za Kitajce, je bila poznavanje Balkana oziroma republik nekdanje skupne države. To je bila dolga leta resna potencialna in dolgoročna slovenska prednost za razvoj države, pri čemer je bilo mednarodnim podjetjem poslovno pot po Balkanu vedno lažje začenjati v Sloveniji, zlasti med vojnami in v nemirnih letih po njih. Slovenija je bila v devetdesetih letih najuspešnejša republika nekdanje Jugoslavije, v primerjavi z drugimi normalna, uspešna, s stabilnimi političnimi in gospodarskimi razmerami, sorazmerno cvetoča, na prvi pogled zahodna.

To primerjalno prednost ji je uspelo zapraviti na dva načina. Največ škode je naredila politika, ki se je do Balkana vedla kot malomeščanska družina do sorodnikov z vasi: če so se sešli na vasi, so se imeli radi, v mestu pa so se meščani sorodnikov sramovali. Namesto da bi Slovenija imela pobudo, da bi državam nekdanje Jugoslavije pomagala in jih povezovala, je raje upala na vsako vabilo, še tako nepomembno, z Zahoda, po preostalem Balkanu pa vihala nosek. Slovencem je uspelo zapraviti tudi ugled v samih republikah nekdanje skupne države: najprej je to z vzvišenostjo naredila politika, nato so se slovenski podjetniki pogosto vedli neposlovno, ob krizi pa so država in tudi podjetja izrazito grdo ravnali z začasnimi delavci iz Hrvaške, Srbije, Bosne itd.

A medtem so se kot poslovni centri počasi okrepili drugi predeli nekdanje Jugoslavije, marsikatero podjetje je regionalni center preneslo iz Slovenije, saj so v Beogradu, pa tudi v Zagrebu kot svojo poslovno cono začeli ponujati celotno nekdanjo Jugoslavijo, ne pa dvomilijonsko državo. Ne selijo se zaradi davkov in plač (te prinesejo s sabo), ampak zaradi razvitosti, velikosti, boljše lege v regiji. Že to si na primer Slovenci težko priznamo, da ima Beograd kot regionalni center neprimerno boljšo lego od Ljubljane. Celo naravne danosti nam gredo težko po grlu. Ljubljani tudi ni uspelo, da bi se vzpostavila kot regionalni univerzitetni center – tudi zato ne, ker to sploh ni želela postati. Kot nismo politično hoteli postati prvi v tem delu Balkana, čeprav bi od tega imeli dolgoročne koristi, tako ljubljanska univerza ni kazala nobenega zanimanja, da bi se v Ljubljani res množično začeli zbirati študenti iz celotne regije. Žal se Slovenija tudi ni hotela in se ji ni uspelo vzpostaviti kot regionalni center vednosti – kar bi bilo prav tako koristno in bi povečevalo primerjalno prednost v regiji. Večinoma zaradi drobnega malomeščanstva in vzvišenosti, neupravičene, ne nepomemben razlog pa je tudi goli nacionalizem. Pogledati velja le odnos do Hrvatov.

Seveda, odgovor je kot na dlani – da to niso le enosmerni odnosi, da se podobno na primer vedejo Hrvati do nas. Verjetno je to celo večidel res, čeprav je Sloveniji v sodobni zgodovini odnosov uspelo narediti veliko več strateških napak. Podobno bi lahko tudi sicer ocenjevali odnose med nekdanjimi republikami. Vsi odnosi so vročekrvni, jeznoriti in vedno na robu, vedno znova se potegne na mizo vsa zgodovina odnosov, nihče se ne umika. In begunska kriza je pokazala, kako vročekrvno območje je to in kako radi se v nacionalistične izpade, mednacionalno in medversko sovraštvo vključijo vsi, še cerkveni dostojanstveniki. V nacionalizmu sodelujejo vsi: mar ni neverjetno, da je na primer slovenska nacionalna televizija na temo beguncev k intervjuju povabila Zmaga Jelinčiča? Mar nismo že v Jugoslaviji videli, kam pelje tako neodgovorno vedenje nacionalnih medijev?

No, to je v resnici tisto, o čemer je govorila Merklova, ko je rekla, da jo skrbijo napetosti, ki smo jim v zadnjem času priča na Balkanu. Mislila je tudi na Slovenijo, seveda. Pač na celoten vročekrvni predel, kjer še škofje prilivajo kri na ogenj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.