Odprto zaprti

Janko Lorenci

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Kolumna

Begunska kriza je dramatično opozorilo, v kako kočljivem in nepredvidljivem svetu živimo. Razumna politika bi na novo premislila ves naš zunanji in notranji položaj in preuredila prioritete.

Nekaj stvari se zdi jasnih. Jutrišnja EU bo še neprijaznejša od sedanje. Pariški pokol bo še pospešil zapiranje pred begunci, toda njihov pritisk se bo nadaljeval, to bo dodatno načenjalo demokracijo. Uniji prvič resno grozi razpad, razkol na tudi formalno ločene skupine ali zdrs v nepomembnost.

Slovenija begunsko krizo slabo obvladuje in to je pomanjšana slika slabega krmiljenja države in družbe. Kriza je sicer objektivno težavna in polna dilem. Grožnja, da bi postali prenatrpan begunski žep, je resna, država ni mogla ostati negibna in ograja je ravnanje v sili. Toda oblast se vede pri tem kot slon. Dokler je (bila) pretočnost beguncev popolna, ni (bilo) nobene nevarnosti, oblastno ustvarjanje izrednih razmer in nastopanje z robokopi pa škodljivo, dobro le za ksenofobijo in trdorokce. Namesto napenjanja mišic, dobrikanja Nemčiji in strašenja lastnega prebivalstva so potrebni realistično nagovarjanje javnosti, prave številke o pretoku beguncev, jasne besede o nemško-avstrijskem zapiranju.

Naslednje opozorilo krize: mednarodno okolje se slabša, mi pa smo osamljeni in neodporni. Nemci nas trenutno trepljajo, ker zanje opravljamo umazano delo begunskega cedila, hkrati pa že grozijo, da bomo morali obdržati del beguncev. Mi bi – stara želja – radi skočili na nemški vlak, vendar ne bomo postali članica elitnega severnega kluba EU. Če bi se nam to nekako posrečilo, pa bi bili še bolj nemočen palček kot v sedanji Uniji.

V tej izolaciji bi se bilo dobro ozreti tudi na nekdanje sotrpine v Jugoslaviji. Vsi smo v istem čolnu; prvič glede beguncev, drugič glede pripadnosti isti periferiji, članstvo v EU (skoraj) gor ali dol. Nemška odprtost je bila muha enodnevnica, zdaj Berlin vsej balkanski periferiji vsiljuje vlogo begunskega filtra. S tem jo sili tudi v neusmiljenost do beguncev, v ekonomske težave in medsebojne konflikte. Opozorila Merklove o grozečih spopadih na Balkanu so cinizem.

Tak položaj državam balkanske poti naravnost vsiljuje sodelovanje in zavezništvo. Za Slovenijo so v tem okviru najpomembnejši odnosi s Hrvaško. Je naporna soseda, a taki smo tudi sami. V begunski krizi smo jo obtoževali za vse mogoče, toda v bistvu počne isto, kot delamo sami: begunce kar najhitreje pošilja tja, kamor hočejo priti. Tudi brez novega sodelovanja vojne med nami ne bo, toliko pameti in interesov je, upajmo, na obeh straneh.

V hudi krizi osnovnega okolja (EU) bo treba očitno bolj skrbeti za nacionalne interese. Britanci imajo najbrž prav: zlasti za šibke članice EU, ki hinavsko povzdiguje enakost in solidarnost, favorizira pa močne in brezobzirne, je boljše zrahljanje Unije kot njena morebitna prelevitev v tesno povezano politično unijo. Za vso periferijo bi bila dušeča kletka.

Večje zunanje odpornosti seveda ni mogoče doseči z izolacijo. Formalno se z različnimi mednarodnimi članstvi že dolgo odpiramo v svet, miselno pa se prej zapiramo in provincializiramo. Politika je odličen prevodnik slabih (npr. neoliberalizma) in vrhunski izolator dobrih (npr. večje ekološkosti) impulzov iz Unije. Vrhovi naše družbe težijo k samozadostnosti, hkrati pa, na videz paradoksno, dajejo malo ali nič na tisto suverenost, ki je v EU še mogoča. Ograja kot fizični simbol miselnega, čustvenega ograjevanja od sveta je res nevarna, čeprav, kot rečeno, v teh zagatnih razmerah začasno potrebna.

Države ni brez ljudi. Tudi tu Slovenija nazaduje: izseljevanje se krepi, priseljevanje se zmanjšuje ali stagnira, rodnost je prenizka za enostavno reprodukcijo. Če hočemo ostati kolikor toliko vitalna država, se nam vsiljuje spodbujanje lastne rodnosti in nadzorovanega priseljevanja – tudi v obliki beguncev. Človeški dotok od zunaj je human in koristen.

Država navzven ne more biti odporna brez elementarne notranje kohezije. Pri tem ne mislimo na folklorno in resnično politično razklanost, ampak na to, da je država za ljudi domovina ne samo zaradi rojstva, jezika in občutka pripadnosti, ampak tudi zaradi socialnosti, demokratičnosti, solidarnosti. Zdaj se od teh idealov oddaljujemo. Država tako med drugim znižuje rodnost in pošilja v tujino svoj potoček beguncev.

Dogledno prihodnost bo zaznamovalo sobivanje kočljivega, kar nevarnega zunanjega okolja in notranjih bojev za boljšo državo. Oboje je neločljivo prepleteno. Položaj nikakor ni brezupen, toda če hočemo večinsko živeti bolje, ne bo šlo brez pritiskov in spopadov. Ker je svet tako povezan, je res veliko odvisno od zunanjega dogajanja, toda največ manevrskega prostora za spremembe je tu, doma. Brez njih bomo ostali mrtev člen EU, sprti s sosedi, brez zaveznikov, navzven servilni, z zanemarjano suverenostjo, ki se kaže tudi v razprodaji, guvernerju, ki dela proti interesom države, vojski, koncipirani predvsem za sodelovanje v katastrofalnih ameriško-natovskih vojaških intervencijah, ki zdaj tolčejo nazaj po Evropi (Zahod ne bo niti približno zatrl terorizma, če se ne bo temeljito spremenil sam; kdor se s terorizmom bojuje samo z represijo, je že izgubil). Brez sprememb bomo še naprej živeli v zanikrno-brutalnem kapitalizmu in verjeli, da drugače ne more biti. Fatalizem je naš največji notranji sovražnik.

V nemirnih, ostrih časih gre še posebej ohraniti elementarno zmernost, distanco, upoštevanje realnosti in idealov. Tudi glede beguncev. Demoniziranje ograje ima pred očmi samo humanitarno dimenzijo, demoniziranje beguncev pa samo sebični, prestrašeni jaz. A vmes je še veliko drugega.