Eric Jarosinski - @NeinQuarterly

»Biti vpliven pomeni učiti ljudi misliti«

Morda ne veste, kdo je Eric Jarosinski, če zahajate na Twitter, pa ste bržkone že slišali za @NeinQuarterly. Profil, ki ga krasi karikatura nekoliko nataknjenega nemškega filozofa in teoretika kritične misli Theodora W. Adorna z monoklom, svojo vsebino pa trži pod geslom kompendij utopične negacije.

Ne? Eric Jarosinski, um, ki stoji za enim bolj priljubljenih Twitter računov, je spletni nihilist, ki nam vsak dan postreže z nežnimi opomniki o tem, da je upanje precenjeno in da ni lepšega jezika, v katerem bi se dalo to sporočilo prevesti, kot je nemščina. Po možnosti zapakirana v Kafkov citat.

Je človek, ki večinoma tvita o tem, da je Adorno nemška različica angleškega vzklika YOLO (You only live once/Samo enkrat se živi), poezija najčistejši izraz želje jezika, da bi umrl sam, kontinentalna filozofija pa tisto, kar Evropa počne, kadar je depresivna. Govori se, da ga bere celo Slavoj Žižek, ki Twitter pregovorno sovraži. Je Američan nemških korenin, ki se je osnov verouka izučil v slovenski (?!) katoliški cerkvi Cirila in Metoda, nato pa postal ateist in preostanek izobrazbe našel v Nemčiji in na Nizozemskem.

Je intelektualec, ki se je odrekel redni profesuri na Univerzi v Pensilvaniji, ker ni več zdržal izumetničenosti akademske govorice, in se odločil za poklic aforista. Zakaj? Kot je zapisal za @NeinQuarterly: »Ja. Obstaja razlog, da so stvari takšne, kot so. Ampak ne. Ni preveč dober.«

Eric Jarosinski se je prejšnji četrtek v okviru evropske turneje, na kateri promovira knjižno izdajo svojih tvitov Nein. A Manifesto, ustavil v ljubljanskem Kinu Šiška in v natrpanem urniku našel čas tudi za pogovor z nami.

Niste pretirano samozavestni – ali se motim?

Recimo, da sem, kot večina akademikov, večino svojega življenja preživel v obskurnosti in da je to svet, ki ga bolje poznam. Zato svet manjše internetne slave ni svet, v katerega sem se zlahka vživel.

Od kod vaša zadržanost pri tem, da bi se oklicali za filozofa ali umetnika? Si ne bi radi priznali, da nekaj resnično počnete?

Če bi razmišljal o tem, da ustvarjam umetnost ali filozofijo, bi to počel veliko težje, zato o svojem delu zavestno nočem razmišljati v teoretskem kontekstu. Kar mi je bilo pri Twitterju od samega začetka všeč, je, da sem ga lahko videl kot čisto prakso. Nisem poskušal preveč premisliti tega, kar počnem, saj sem to počel že pri akademskem pisanju. Zdaj mislim, medtem ko pišem. Nimajo vse misli velike intelektualne vrednosti, a to mi ustreza. Res pa je, da če bi začel o svojem delu razmišljati na ta način, ne bi mogel ustvarjati nesmiselnih stvari. V njih pa uživam.

Poskušate torej zaobiti svoj strah pred pisanjem tako, da se pretvarjate, da v resnici ne pišete.

V nekem smislu. Gre pa tudi za to, da moje pisanje, če bi padlo pod veliko znamko, kot sta poezija ali filozofija, ne bi funkcioniralo tako, kot si želim, da bi. Hočem, da žanr ostane nekoliko nejasen, da bralec to razume in sam ugotavlja, kaj lahko iz ponujenega razbere, namesto da bi vnaprej vedel, kakšno branje je zanj predpisano.

»Nisem hotel, da bi bila vse skupaj samo insajderska šala, za katero moraš poznati določenega teoretika ali filozofa. Ciljal sem na nekaj širšega, morda zato, ker so moji lastni interesi nekoliko širši.«

Ste želeli pobegniti pred akademskim pisanjem, ker vam ni dopuščalo dovolj svobode pri mešanju diskurzov? Vas je to frustriralo?

Ja. Še huje: zamrznil sem. Kot profesor nemške književnosti in filozofije sem poučevanje študentov vzljubil, čeprav je bilo zelo zahtevno. V njem sem se poskušal izboljšati, iznašel sem lasten način dela, za katerega se je zdelo, da deluje in da v njem uživam, učenci pa iz njega veliko potegnejo. S pisanjem se mi to ni zgodilo.

V akademskem pisanju je veliko konvencij in ne nasprotujem vsem, razumem, zakaj so tam, zakaj se strokovnjaki z drugimi strokovnjaki sporazumevajo na določen način. Moja frustracija je bila izguba zmožnosti, da bi to prevedel v drugačen jezik, v drug tip diskurza. To, kar sem pri poučevanju počel neprestano. Svoje akademsko pisanje sem doživljal kot popolnoma izumetničeno. En teoretsko-filozofski-kulturnoštudijski kliše za drugim. Ni se mi zdelo, kot da ima kakršnokoli substanco. To, kar počnem zdaj – kar v prvi vrsti doživljam kot pisanje vicev – se mi zdi veliko pomembnejše.

Leto, v katerem bi moral napisati knjigo, ki bi mi zagotovila redno profesuro, je bilo leto, v katerem sem preživel največ časa na Twitterju. Prijatelji so bili zelo zaskrbljeni, spraševali so me, kaj da počnem, saj bi moral pisati. Pred kolegi sem skrival, da ves svoj čas preživim tako, da na internetu pišem vice. A zame je bilo to res pomembno. Delno kot način pobega pred akademskim pisanjem, ki mi preprosto ni uspevalo, delno pa tudi zato, ker sem končno našel nekaj, v kar sem lahko verjel. To je morda težko razložiti in še sam docela ne razumem, a tako je bilo čutiti.

Pred časom sem brala o moškem, ki je, potem ko je pustil svojo neizpolnjujočo redno službo, da bi sledil svojim sanjam, napisal knjigo, v kateri ljudem toplo odsvetuje, da bi sledili njegovemu zgledu. Kdaj pogrešate obet redne zaposlitve, ki ste se mu odrekli, ko ste zapustili fakulteto?

Edina varnost je bila v tem, da se je vsak mesec pojavilo plačilo. Z izjemo tega varnosti sploh ni bilo čutiti. Bilo je, kot da ves čas hodim po zelo tankem ledu. Vedel sem, da sem nekdo, ki lahko nekaj misli in predlaga določene pristope k tem mislim, nisem pa človek, ki bi hodil naokrog z neznansko količino znanja. Imel sem sindrom prevaranta: čutil sem, da nisem tak, kot drugi mislijo, da sem. Da sem službo dobil, ker sem ljudi preslepil. Večina tega, kar pišem na spletu, je usmerjena proti temu občutku. A tega položaja si nisem znal izboriti znotraj sistema, v katerem se deloval, lahko sem ga našel le zunaj. Zares uspe tistim, ki zmorejo to narediti znotraj akademskega sveta.

Vam pa preostane samo še, da se nazivate s spodletelim intelektualcem. Pa ni to, da je slišan, morda edini način za intelektualca, da uspe?

Ne. Mislim, da ljudem uspeva vsakodnevno. To vidim predvsem pri poučevanju. Tam so ljudje, ki teorijo vsakodnevno prevajajo v prakso, sicer v zelo omejenem obsegu, za zelo majhno občinstvo. To so ljudje, za katere nikoli ne slišimo in ki ne bodo nikdar slavni, a to je resnično družbeno koristno delo. To pomeni biti vpliven. Učiti ljudi misliti. Ali jim vsaj zagotoviti sredstva, s katerimi bodo znali zastavljati boljša vprašanja.

Intelektualno delo ima velik potencial, a če to povezujemo s prepoznavnostjo ali slavo, smo izbrali napačno mero. Najnevarnejši ljudje v akademskem svetu so tisti, ki so tam zaradi prestiža. Ker ga ne bodo nikdar našli, čeprav so zanj pripravljeni narediti vse. Lahko si najslavnejši lingvist na svetu, pa te kljub vsemu nihče ne bo prepoznal v trgovini. Če si tam zaradi tega, boš samo razočaran.

»Svoje akademsko pisanje sem doživljal kot popolnoma izumetničeno. En teoretsko-filozofski-kulturnoštudijski kliše za drugim. To, kar počnem zdaj – kar v prvi vrsti doživljam kot pisanje vicev – se mi zdi veliko pomembnejše.«

Kaj pa vas žene?

Trenutno pisanje. Ko potujem in predavam, težje pišem. Ker sem se prisiljen zavedeti, da so tam zunaj resnični bralci, in to me dela živčnega. Zame je bolje, da to odmislim. Je pa večje občinstvo nekaj, kar večji projekti, ki jih podpiram, potrebujejo. To je mehanizem, ki dobre projekte naredi vidne. Nikoli nisem bil kdo, ki bi se rad srečeval, na konferencah sem se skrival po sobah in pisal članke. Nikoli si nisem gradil socialne mreže, zdaj pa se je sestavila nekako po nesreči. Veliko ljudi, ki se je zbralo v tej majhni tviteraški spletni skupnosti, je tam, ker jim je všeč neka postranska skupna stvar, sicer pa so njihovi interesi popolnoma različni. Vseeno pa tvorijo skupnost. To mi je všeč.

Ko smo ravno pri tviteraških skupnostih – se vam kdaj zazdi, da če ljudi prisiliš, da svoje sporočilo skrčijo na 140 znakov, postanejo bolj zlobni?

Zloba je na spletu zelo prisotna in o njej veliko pišem. So ljudje, ki zaradi tega odidejo s Twitterja, in to razumem. Sam sem na mnogo načinov privilegiran in vame ni usmerjeno veliko zlobe. A kljub vsemu – tudi tisto malo, kar me je doseže, boli. In zelo neposredno je. Tovrstna komunikacija je zelo hitra in zelo groba. Ne vem pa, ali je to nekaj, kar izvira iz kratkosti. Zdi se mi, da gre bolj za razdaljo in možnost anonimnosti. Za to, da za zlobo na spletu ni socialne cene.

Ko ste prišli v Evropo, ste se menda zelo borili s svojo ameriškostjo. S čim ste imeli težave?

To je bilo v zgodnjih devetdesetih po prvi zalivski vojni, ki sem ji nasprotoval. Zelo sem bil vpleten v lokalno protestniško gibanje. Zame je bila Evropa pobeg od družbe, ki me je zelo frustrirala. Na srečo sem hitro odrastel in ugotovil, da ne moreš preprosto pobegniti od kulture, ki te je izoblikovala, in da je bil moj odziv precej otročji. Moral sem se zavedeti nekaterih nezavednih predpostavk, ki sem jih podedoval zato, ker sem, od koder pač sem. Da proti temu nisem imun in ideologija name enako vpliva kot na druge. To je bila zame bolj kot karkoli drugega streznitvena izkušnja.

Ste bili, ko ste prišli v Nemčijo, zelo osamljeni?

Zelo.

Ste poskušali to praznino zapolniti s kritično teorijo, z misleci frankfurtske šole?

Veliko sem bral. Prisiljen pa sem bil tudi vlagati veliko več truda v socializacijo, kot sem bil vajen dotlej. Tako me je tudi nemščina začela zares zanimati. Šele v pogovoru sem se naučil ceniti ta jezik in želel sem si, da bi se naučil pripovedovanja zgodb, da bi bil v tem lahko dober.

Ste uživali v nemščini, ker jezika niste poznali dovolj dobro, da bi v njem lahko komplicirali?

V nekem smislu to še vedno drži. Vprašam se, kaj lahko naredim z nemščino, ki jo znam. V kakšne kombinacije jo lahko postavljam, kako lahko s preprostimi strukturami ali ne čisto pravim izrazjem proizvedem nekaj, kar mi bo všeč. Pri angleščini imam zase drugačen standard, ki ga je težje doseči.

»Sindikat je bil eno redkih okolij, kjer smo se študentje lahko združevali zunaj meja akademske kompetitivnosti. Eden redkih kontekstov, v katerem so vsi ti pametni ljudje nekaj počeli skupaj.«

Se kdaj počutite krivega, ko si poskušate predstavljati, kako žalosten in razočaran bi bil Adorno, eden ključnih predstavnikov kritične teorije, če bi izvedel, da je po vaši zaslugi ponovno zaživel na Twitterju?

Sklenil sem, da to zame ni pomembno. Če bi se poskušal držati tega standarda, na internetu ne bi mogel početi praktično ničesar. Na Twitter profilu imam res Adornov obraz, to drži, a večina ljudi tega tako ali tako ne ve. In to je čisto v redu, ni jim treba vedeti. Od tega nisem hotel biti odvisen. Nisem hotel, da bi bila vse skupaj samo insajderska šala, za katero moraš poznati nekega teoretika ali filozofa. Ciljal sem na nekaj širšega, morda zato, ker so moji lastni interesi nekoliko širši. To, kar počnem, je veliko tesneje povezano z mojimi lastnimi interesi in življenjem kot s tem, iz česar izvira. Nisem hotel biti zvest predpostavki, kaj bi si kdo o čem mislil.

Ker je edina resnična zvestoba kritični teoriji nezvestoba?

Nekaj podobnega je rekel Walter Benjamin v odnosu do tradicije. Pri poučevanju teorije je zelo frustrirajoče, da študentje pogosto prihajajo prestrašeni in v zadregi pred teksti. K znanju je prilepljen nekakšen občutek avtoritete, ki lahko hitro postane orodje določenega tipa dominance. Jaz sem hotel predvsem razjasniti, da gre ideje, ki so se iz različnih razlogov za dalj časa zataknile med nami in nam morda še vedno lahko kaj sporočijo. Hotel sem, da bi študentje preverili, kaj lahko sporočijo njim. Nekaj tega se je obdržalo tudi v tem, kar počnem na internetu.

Kaj pa so ti teksti sporočali vam?

Naj ne zaupam svojemu prvemu odzivu. Ne da naj nikdar ne zaupam temu, kar mislim, ampak da moram vedno predpostaviti, da verjetno obstaja boljše vprašanje. Naučili so me vsakič sproti ugotavljati, kaj bi to resnično vprašanje lahko bilo.

Ta naloga je zelo zahtevna, hkrati pa ti omogoča tudi, da o čemerkoli, ne glede na to, kako banalno se zdi, razmišljaš v večjem merilu. Teorija je vedno delo abstrakcije. Biti angažiran v tem miselnem procesu je tisto, kar me je privedlo k frankfurtski šoli. Vedno je šlo predvsem za kritiko ideologije. Z jezikom sem se začel ukvarjati skozi dekonstrukcijo. To so bila vedno moja izhodišča, a do njih nočem zavzemati dogmatičnih stališč. Zato imam rad aforizme. Ker ne omogočajo ortodoksnih branj. Težje jim je vsiliti pomen.

Ste bili res nekaj časa sindikalist?

Na univerzi. Vedno so me zanimale stvari, ki so pomenile angažma za skupnost, v kateri sem živel. Kot novinar sem se takrat ukvarjal z lokalno politiko. In tudi sindikat je bil zame eno od področij, kjer sem se lahko vpletel v vprašanja, ki so bila zame pomembna. To je bilo tudi eno redkih okolij, kjer smo se študentje lahko združevali zunaj meja akademske kompetitivnosti. Eden redkih kontekstov, v katerem so vsi ti pametni ljudje nekaj počeli skupaj. Kot sindikalist sem se soočal s težavami, ki so bile zame zelo neposredne, kot je denimo študentsko posojilo, ki ga še vedno odplačujem.

Še vedno?

Večina Američanov ga ima. Lahko ga odplačuješ zelo počasi, v mojem primeru 50 let. To ni nič nenavadnega in je v resnici zelo malo v primerjavi s tem, kar morajo odplačevati študentje danes.

To postavi vašo odločitev o zavrnitvi redne profesure v čisto nov kontekst.

Ja, a ne gre predpostavljati, da sem storil kakršnokoli junaško dejanje in protestno odkorakal. Vedel sem, da ne morem ostati, ker nisem sposoben dokončati tiste knjige.

Vedno bi se lahko prisilili in napisali slabo knjigo.

Hm, verjetno imate prav. Tega bi se moral domisliti takrat. Kljub vsemu pa sem brez družine in otrok, ki bi jih moral vzdrževati, kar pomeni, da sem si to tveganje lahko privoščil. Ne vem, kako dolgo bom vztrajal, vem pa, da zdaj prvič v življenju opravljam delo, v katerem vidim nek potencial. In počutim se nekako kompetentnega. Kot brivec, ki je vsako jutro lahko prepričan, da zna še vedno striči. Glede svojega akademskega dela se nikdar nisem počutil tako. Vedno sem bil v krizi.

Kot človeku, ki je rad vpleten – se vam zdi, da je vaša trenutna pozicija »Twitter filozofa« dovolj angažirana?

Nisem povsem prepričan. Vem, da imam svoje omejitve. So ljudje, ki zlahka posvojijo vlogo javnega intelektualca in lahko o vsem povejo karkoli. Kličejo jih z BBC-ja in oni bodo imeli na zalogi nekaj pametnega. To ni nekaj, kar bi znal ali si želel. Zame je pomembno, da svoje meje spoštujem, a poskušam ukrepati znotraj njih. Ko vsak teden komentiram nemško (za časnik Die Zeit) in nizozemsko politiko (za časnik NRC), vem, da ju poznam z razdalje in po posredovanju, in vem, da nisem poznavalec, poskušam pa biti pozoren na stvari, na katere sem se naučil postati pozoren kot akademik: na jezik, na to, kako njegove strukture vplivajo na to, kako mislimo, za kaj gre v na videz obrobnih malenkostih. O tem poskušam pisati. Ne gre za ekspertizo o temi, ampak prej za kritičen pogled na to, kako je posredovana.

Veliko tega, kar beremo na @NeinQuarterly, priča o razočaranju. Ste razočaran človek?

Upam. Če je obstajal čas, ko nisem bil, je bil to čas, ko sem bil poln iluzij o tem, kaj bom počel, in o tem, kako bo to izpeljal. Čas, ki sem ga preživel kot akademik. Če bi se poznal bolje, tam ne bi vztrajal tako dolgo. Vsega tega ne obžalujem nujno, saj se je v teh letih zgodilo tudi marsikaj lepega. Takrat sploh nisem videl alternative, nisem vedel, kaj naj bi počel, če mi ne uspe tam. Razočaranje, o katerem govorim, je pomenilo izstop iz sveta, ki je zame postal zelo majhen in v katerem sem bil zelo slep.

Pogrešate kaj iz tega sveta?

Poučevanje študentov. Z misleci, s katerimi sem se začel ukvarjati takrat, se še vedno ukvarjam, za poučevanje pa ni nadomestka. Zame je bila to priložnost, da sem poskusil misliti bolje. Nisem si pripravljal predavanj. Imel sem nekaj ciljev in metod, kako jih nasloviti, predvsem pa sem se s študenti poskušal slediti možnosti, da nekaj razmislim do konca. Brez njihovega stika ne bi mogel. In to pogrešam. Nimam več priložnosti razmišljati na ta način.

Slišim, da vam je psihoterapevt svetoval branje filozofa Nietzscheja. Zakaj?

Ko gledam nazaj, mislim, da je šlo za prevpraševanje standardov, ki sem jih posvojil kot univerzalne, za prevpraševanje mere uspeha. Hotel je, da bi se naučil zaupati temu, kar hočem početi. To zveni kot nekaj iz priročnika za samopomoč, a šlo je predvsem za to, da sem se moral nehati boriti proti samemu sebi, saj sem bil v tem boju preveč uspešen. Moral sem se naučiti velike ničejanske lekcije: postani tisto, kar si že. In tako sem pristal pri tem drobnem projektu, ki ga počnem danes. Za njim stoji daljši proces. To je sicer slišati vse preveč optimistično in obetavno.

»Ne vem, kako dolgo bom vztrajal, vem pa, da zdaj prvič v življenju opravljam delo, v katerem vidim nek potencial. In počutim se nekako kompetentnega. Kot brivec, ki je vsako jutro lahko prepričan, da zna še vedno striči.«

Kako pa je to čutiti?

Včasih dobro. Včasih pa samo zastrašujoče. Včasih se sprašujem, kaj sploh delam. Ko, kot danes, stopim v prostor v kraju, o katerem zelo malo vem, in se tam tare ljudi, se vprašam, kaj jim lahko sploh povem. Kaj pričakujejo? Mislim, da nimam ničesar, kar bi jim lahko dal. Ne vem, zakaj bi bil vreden njihovega časa. Veliko dvomim o sebi.

Ko sem predaval, sem razpolagal z velikimi teksti, ki so postali del kulturne tradicije, imel sem izvrsten material, ki sem ga moral samo posredovati. Tu pa gre za moj lasten material. In ni tako dober.

Tega ne morete vedeti.

Recimo takole: če bi Adorno ali Benjamin danes pisala aforizme, bi jih pisala drugače.

Tudi tega ne morete vedeti.

Že, a zdaj, ko nisem več v teoretskem poslu, lahko postavljam vse sorte neupravičenih domnev. Zdaj mi ničesar ni več treba. Lahko samo poskušam razpolagati s tem, kar imam. In videli bomo, kam me bo to pripeljalo. Ne razmišljam preveč daleč v prihodnost. Ne vem, ali vidim dva tedna naprej.

Nedavno ste objavili knjigo svojih tvitov. Zakaj? Da bi se vse skupaj zdelo manj efemerno in bolj resnično?

Tega, da bi postalo bolj resnično, zagotovo nisem hotel. To se mi zdi bolj zastrašujoče kot karkoli drugega. Moja odločitev se da zvesti na zelo enostavno vprašanje dolarjev in centov. Na še enega od načinov, kako lahko financiraš svoje delo in se soočaš s pritiskom finančnih skrbi. Moja naloga je bila ugotoviti, kako izpolniti te zahteve, hkrati pa ostati zvest svojemu delu. In to je bila najboljša ideja, kar sem se jih domislil. Če bi imel v prihodnosti priložnost narediti še kakšno knjigo, bi verjetno naredil drugačno, sem se pa iz te veliko naučil.

Se dobro prodaja?

Ne vem, nočem vedeti. Vem, da ni bestseler, a tega niti nisem pričakoval. Pred kratkim sem opazil, da me to vprašanje preveč obremenjuje in da bo, če se mu ne odrečem, uničilo vse. Začelo je krasti užitek pisanju. Zato sem se moral odstraniti iz premišljevanja o tem.

Zdi se, da svoje življenje načrtujete okrog tega, kako se najučinkoviteje izogniti svojim strahovom.

Ne vem, ali kdo počne karkoli drugega. Morda sem v tem samo malo bolj ekspliciten. Hkrati pa se poskušam svojim strahovom izogniti tako, da si jih priznam. Seveda, danes pišem neke druge stvari, a pišem. Pred leti bi bilo to nezamisljivo.