Goran Kompoš

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Kultura

Trmasta raziskovalka glasbe

Ebony Bones, karizmatična, vsestranska umetnica, ki jo čaka premierni glasbeni nastop pred slovenskim občinstvom

Ebony Bones bo nastopila na novoletni zabavi, ki jo skupaj pripravljajo tednik Mladina, Center urbane kulture Kino Šiška in Gledališče Glej. Z zabavo bomo obeležili tudi 30-letnico Mladinine satirične rubrike Rolanje po sceni.

Ebony Bones bo nastopila na novoletni zabavi, ki jo skupaj pripravljajo tednik Mladina, Center urbane kulture Kino Šiška in Gledališče Glej. Z zabavo bomo obeležili tudi 30-letnico Mladinine satirične rubrike Rolanje po sceni.

Ko je Zane Lowe, eden najbolj prepoznavnih BBC-jevih radijskih didžejev, leta 2007 prvi singel Ebony Bones We Know All About You razglasil za »najbolj vročo skladbo na svetu«, so mnogi pričakovali, da bo glasbena kariera karizmatične, vsestranske umetnice poletela v nebo. Toda svojeglava Ebony, ki so jo Britanci do takrat poznali po vlogi Yasmine Green v televizijski žajfnici Family Affairs, v kateri je vztrajala sedem let, si je izbrala težjo pot. Morebitne načrte veljakov iz glasbene industrije, ki so verjetno že razmišljali, kako jo bodo ukrojili v novo instantno pop zvezdnico, je namreč prekrižala s svojim punkovskim, naredi-sam pristopom. Zato so se ji takrat marsikatera vrata zaprla. Toda kot nam je pred nekaj dnevi povedala v intervjuju, je imela vedno rada izzive.

Ko smo jo povprašali, zakaj se je takrat odločila v rokah obdržati vse niti svoje kariere, je odgovorila: »Pomembno je imeti zaupanje v to, kar počneš. Tudi če se ob tem počutiš neudobno. In ko se znebiš takšnih in drugačnih pričakovanj, ki jih gojiš do sebe ali jih drugi gojijo do tebe, vse skupaj postane mnogo lažje.« Zaradi tega, ker se noče udinjati pravilom glasbene industrije, njena glasba sicer težje pride do ljudi, toda tisti, do katerih pride, so po navadi očarani. Bodisi zaradi njene neusahljive sle po nenehnem glasbenem raziskovanju ali pa zaradi ekstravagantnih, energičnih koncertov.

Da se v vlogi glasbenice znajde izvrstno, potrjujejo tudi njena številna sodelovanja z drugimi glasbeniki. Snemala je z malijskima zvezdnikoma Amadoujem in Mariam, za katera pravi, da sta ji kot stric in teta. Skupaj so med drugim nastopili v okviru odmevnega projekta Africa Express, v katerim je eno ključnih imen britanske glasbe, blurovec Damon Albarn, združil zanimive afriške in britanske glasbenike. Njena ljubezen do plesnega post punka je botrovala sodelovanju s kultno newyorško zasedbo Liquid. Prav zdaj pa je posnela tudi skladbo za nov album Yoko Ono Yes I’m A Witch Too, za katero pravi, da je zaradi brezkompromisnosti ena njenih najljubših umetnic.

No, kljub veliki ljubezni do glasbe je ustvarjalno pot, takrat še kot Ebony Thomas, začela kot igralka. Pri dvajsetih jo je za čarovnico v svoji postavitvi Macbetha angažiral priznani filmski igralec in gledališčnik Mark Rylance. Pri šestnajstih je začela nastopati v priljubljeni TV-seriji Family Affairs, med tem pa študirala performans na londonski Sylvia Young Theatre School, kjer je bila sošolka prezgodaj preminule glasbene dive Amy Winehouse. Na leta, ki jih je preživela v gledališču, ima še vedno lepe spomine in pogreša občutek timske pripadnosti. Na drugi strani ji je televizija odprla vpogled v studijsko obrt, to pa ji je zelo olajšalo življenje, potem ko se je začela učiti glasbene produkcije.

Sama vseh teh različnih ustvarjalnih izrazov ne ločuje strogo med seboj. Pravi, da je kot umetnica pač celovit paket, in skoraj logično se ji zdi, da je pri njej na koncu prevladala glasba. Kot hčer karibskih emigrantov je odraščala v multietničnem londonskem okraju Brixton, ki je vtisnil mnogo kamenčkov v mozaik britanske popularne glasbe. Za nameček je že kot deklica pomagala očetu, ki je na ulični stojnici prodajal vinilne plošče, in prav to obdobje je najbolj zaznamovalo njene glasbene preference. Medtem ko so njeni vrstniki večinoma prisegali na britpop in hodili po rejvih, je ona glasbeno znanje pilila s poslušanjem zasedb The Smiths, P.I.L., The Clash, prisegala je tudi na Davida Bowieja, Grace Jones, Fela Kutija in mnoge druge ustvarjalce, s katerimi je izoblikovala skoraj enciklopedičen pregled nad raznoterimi glasbenimi pojavi. »Danes otroci glasbeno znanje iščejo na YouTubu, toda tam je skoraj nemogoče spoznavati korenine in bogato kulturno zgodovino, ki je botrovala nastanku aktualne popularne glasbe,« je kritična do današnje glasbene ponudbe, ki je demokratična ali pluralna le na površju, v resnici pa je umetno usmerjena v eno samo smer. Vsaj v mainstreamu.

Svojo strast do samosvojega spajanja izročil punka, post punka, disca in afriške glasbe je leta 2009 strnila na albumskem prvencu Bone Of My Bones, ki so ji ga založili pri BBC-jevi hišni založbi Sunday Best. Ker je šlo za takrat zelo trendovski izraz, pravzaprav ostaja skrivnost, zakaj album ni bil deležen večje pozornosti, pa čeprav ji je prinesel nekaj vidnih nastopov, denimo na newyorški prireditvi v podporo sedanjemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami, na koncertu glasbenega tednika Rolling Stone in na že prej omenjenem Albarnovem dogodku Africa Express. Nekateri so se sicer obregnili ob njeno »površno« interpretacijo Orwellove vizije iz slovitega romana 1984. Še več pa je bilo takšnih, ki so v njej preprosto videli le še eno televizijsko zvezdnico, ki si želi postati pop pevka.

Zdi se, da so jo te (neupravičene) kritike še bolj spodbudile, da se je ob petju lotila tudi produciranja glasbe. »Je pa žal tako, da glasba, ki je ne (so)ustvarjajo moški, ne dobiva enake pozornosti. Že prej sem slutila, da me kot producentko ne bodo jemali resno. Toda hkrati me je prav pomanjkanje ženskih producentk spodbudilo k temu, da sem sama začela ustvarjati in oblikovati svojo glasbo,« je ostra do moške prevlade v glasbeni industriji.

Ker je začutila, da se je odtujila od domačega londonskega okolja, je svoj drugi album Behold, A Pale Horse leta 2013 snemala v Indiji z bombajskim klasičnim orkestrom. Rezultat so bili drugačni aranžmaji, večina skladb pa je ponovno slonela na spretno ukrojenem hibridu artrockovske, postpunkovske in disco estetike. Se pa tudi tokrat ni izogibala Orwellovi vizionarski letnici. Ker za album ni našla založnika, se ga je odločila založiti pri svoji novoustanovljeni založbi 1984 Records. Z londonskim otroškim pevskim zborom pa je posnela še priredbo singla What Difference Does It Make? zasedbe The Smiths, ki je prvič izšel leta 1984, ko je sama štela dobro leto.

Takratni album Behold, A Pale Horse je sicer prinesel še eno novost – začela se je še bolj spogledovati s plesno elektronsko glasbo. »Drži, da sem se na tem albumu več ukvarjala s plesno estetiko. To je pravzaprav moj odgovor na aktualno huronsko priljubljenost EDM (plesne elektronske glasbe), a ne toliko po stilski plati kot po idejni. Razumem, zakaj je ta glasba mladini blizu, ampak hkrati sem razočarana, da se pozablja na korenine, na katerih ta danes popularna glasba sploh sloni,« pravi. Jo pa tolažijo prva znamenja, da se stvari morda vendarle spreminjajo. Denimo z revitaliziranjem pionirjev elektronike, kot sta Giorgio Moroder in predvsem Nile Rodgers, s katerim se je o njegovem comebacku pogovarjala prav v času, ko je skladba Get Lucky, ki jo je posnel skupaj z dvojcem Daft Punk in Pharrellom Williamsom, postala svetovni mega hit.

Več kot s sovrstniki ima skupnega z enkrat starejšimi legendarnimi veterani. Kar pa ne pomeni, da njena glasba nima sodobne podobe. Primerjave s trendseterkami, kot so M.I.A., Santigold, Róisín Murphy in Peaches, ali pa z zasedbo Chicks On Speed so upravičene.

Morda bo prav obujanje polpreteklih žanrov, ki so imeli ključno vlogo pri oblikovanju sodobne popularne glasbe, dalo nov zagon tudi glasbi Ebony Bones. Čeprav je v začetku oktobra dopolnila šele 33 let, ima namreč s svojim producentskim razmišljanjem več kot s sovrstniki skupnega z enkrat starejšimi legendarnimi veterani. Kar pa ne pomeni, da njena glasba nima sodobne podobe. Primerjave s trendseterkami, kot so M.I.A., Santigold, Róisín Murphy in Peaches, ali pa z zasedbo Chicks On Speed so upravičene. Obenem pa vse večjo priljubljenost beležijo tudi razni križanci med zahodnjaškim popom in afriško oziroma karibsko ritmiko, ki so po svoji logiki zelo sorodni temu, kar s svojo glasbo počne Ebony Bones.

Tudi njej se zdi, da jo ljudje iz glasbene industrije naposled začenjajo jemati resneje. To deloma pripisuje svoji trmoglavosti in temu, da vztraja pri svojih idejah, četudi se zdijo neuresničljive. Še bolj pa preprosto dejstvu, da te ideje ne glede na to, kako noro zvenijo, potem tudi uresniči. Če naleti na zaprta vrata, se obrne in sodelavce, ki verjamejo v njeno vizijo, poišče drugje. Ker pa istih stvari ne mara početi dvakrat, je pravzaprav logično, da somišljenike lažje najde med posebneži iz različnih branž, ki jih bolj kot ugajanje za vsako ceno zanimata kreativna svoboda in raziskovanje lastnih izrazov.

Ob vsem tem se Ebony Bones zdi kot dobro varovana skrivnost, s katero se za zdaj ponašajo glasbeni sladokusci. Kakšen (majhen) priložnosten kompromis ji zato ne bi škodil, saj bi ji zagotovo precej olajšal delo ali pa vsaj omogočil, da bi njeno glasbo slišalo še več ljudi. Nastopi pred večdesettisočglavimi množicami ji sicer niso tuji, a vsaj za zdaj ostajajo rezervirani za njeno domače, britansko prizorišče.

Še razlog več, da se sama že prav veseli premiernega nastopa pred slovenskim občinstvom. Ujamete jo lahko 18. decembra v ljubljanskem Kinu Šiška.

Koncert:
Glej, Mladina, Šiška: koncert Ebony Bones + avantgardna prednovoletna zabava
Kje: Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 18. decembra 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.