Maja Novak

Maja Novak

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Ihta

O brezglavem bezljanju Slovencev

Najprej smo hoteli žico. Zdaj, ko jo imamo, je nočemo.

»Ljudje razmišljajo racionalno – potem ko so preizkusili vse druge možnosti,« je rekel neki Anglež; ne vem točno, kateri Anglež, a prepričana sem, da je bil to Anglež, ki je predtem spoznal Slovence.

Preden se je tem posvetilo, da na mejah nočejo žice, je morala bogato obroditi novoletne okraske, rdeče-bele trakove, kakršni v kriminalkah označujejo kraj zločina, in tu pa tam kakšno košuto – pravzaprav na njej poganja vse mogoče, samo begunca ni ne pred njo ne za njo nobenega. Zgledni večini Slovencev je tako čez noč postalo jasno, da jih žica ločuje od reke njihovega otroštva, od ribičije, od vsem nam tako dragih turistov, od sosedov in trgovin na sosednjem dvorišču, od lastnih polj in gozdov ter, na kratko rečeno, od občutka, da živijo v svobodni Evropi, za katero so se bojda borili. Nekateri se zato pritožujejo Šeficu, drugi pa ustavnemu sodišču. (Koliko bo to zaleglo, si ob dejstvu, da je med škrlatnimi sodniki več črnih kot rdečih, lahko sami mislimo.) Na žalosten način zabavno pa je to, da danes odstranitev žice zahtevajo tako rekoč isti ljudje, ki so prej panično zahtevali postavitev.

No, mogoče ne gre za matematično identično množico – morda je kak posameznik žici nasprotoval že pred dolgimi tedni, kdo drug pa je je vesel še zdaj; vsekakor pa je to ista populacija. Skupina ljudi, ki jo statistično opredeljujejo iste značilnosti: z enako izobrazbeno in poklicno sestavo, z enakimi političnimi preferencami in z enakim mnenjem o porokah istospolno usmerjenih, z enakimi bralnimi navadami; ta populacija v kioskih verjetno pogosteje seže po Slovenskih novicah kot po kakem zahtevnejšem čtivu in ob nedeljskih juhi, prati in solati verjetneje posluša Modrijane kot Mozarta ali Piazzollo. To je, skratka, tista brezoblična, malone abstraktna masa ljudi, ki jim statistika pravi »povprečni Slovenec«, rumeni mediji pa »davkoplačevalec«. Premiki v odnosu do žice, ki so se zgodili v belokranjskih in primorskih glavah, so se zgodili v glavi »povprečnega Slovenca«. Prav, a zakaj ni povprečni Slovenec o žici racionalneje razmišljal, preden mu je zrasla tik pred nosom?

(Čas za oklepaj: saj ne, da bi to kaj pomagalo. Vsak ugovor proti žici bi imel še pred kakim mesecem približno toliko možnosti kot ugovori Josefa K. v Kafkovem Procesu; kajti nekaj tako neestetskega, kot je naša žica, lahko postavi le brezdušni birokrat, taki pa so samopašni. A mogoče bodo protesti Belokranjcev in Primorcev uslišani vsaj zdaj – navsezadnje so žico ponekod že zamenjali s panelnimi ograjami, ponekod pa nameravajo vanjo izrezati luknje. Luknje v bodeči žici so očitno nekaj logičnega. Morda bodo protesti padli na plodna tla, ker je z nakupom in »strokovnim svetovanjem« pri napeljevanju žice nekdo že zaslužil, kolikor se je namenil – zlobni jeziki trdijo, da ima ta »nekdo« sedež na istem naslovu kot premierova stranka. Ker je to podjetje dobiček že pospravilo v mošnjiček, morda smemo, kar se njega tiče, z že plačano žico početi, kar hočemo; tudi odstranimo jo lahko. Sploh pa bi se dalo s tem zaslužiti še več, saj bo »strokovno svetovanje« bržkone potrebno tudi pri demontaži.)

Danes odstranitev žice zahtevajo tako rekoč isti ljudje, ki so prej panično zahtevali postavitev.

A vrnimo se k našemu povprečnemu Slovencu in njegovi nesrečni navadi, da se odloča prenagljeno, nato pa se kesa; da gromoglasno podpira državne ukrepe, o katerih pozneje ugotovi, da so ga udarili po žepu ali zmotili v spokojnosti njegovega malega bivanja; da najprej skoči, potem pa reče »ups« in spozna, da je tako kot v pravljicah najhujše, kar se ti lahko zgodi, da se ti uresničijo želje. Ena od takih želja je bila pred petindvajsetimi leti tudi želja po kapitalizmu – kar priznajte si, da ste z glasovanjem na referendumu o odcepitvi od Jugoslavije v resnici bolj kot za samostojnost želeli glasovati za kapitalizem, tega pa ste si predstavljali kot neomejeno uresničevanje potrošniškega sloga življenja; vse tiste lepe trgovine, zaradi katerih zdaj zahajamo čez mejo, bodo jutri stale kar pri nas, ste si mislili. Ste morda razmišljali preveč požrešno? Naš vstop v kapitalizem je bil v resnici brezglavo bezljanje. Vam je zdaj tega žal? Marsikomu, ki bi v socializmu danes imel stanovanje, službo, upanje na kolikor toliko spodobno pokojnino in zobozdravnika, gotovo že je.

Odločitev oblasti, ki je bila deležna malone plebiscitarne podpore javnega mnenja, je bila tudi zakonska razširitev pristojnosti vojske na policijske zadeve; saj veste, vse tisto »obvladovanje skupin in množic« ter »omejevanje gibanja«, ki naj bi bila potrebna zaradi prehoda beguncev skozi Slovenijo. Samo spomnite se, koliko ognja in žvepla je sleherni »naključni mimoidoči«, ki ga je kak novinarski mikrofon pobaral, kaj meni o zahtevi Radia Študent za presojo ustavnosti takega zakona, zlival na peščico mladenk in mladeničev, ki so si drznili pomisliti, da preveč vojske ni najboljša stvar. Samo upamo lahko, da ne bo »povprečni Slovenec« kmalu obžaloval, da je o nasprotnikih militarizacije nekdaj govoril: »Fantje, ne se zafrkavat’.«

Ali se bodo državljani, ki se posledic svoje lahkomiselnosti zmorejo zavedeti šele, ko jih zabolijo na lastni koži, ob težavah z žico vsaj naučili česa, kar jim bo pomagalo tehtneje premišljevati v prihodnje? Eno je najbrž mogoče predvideti: SMC bo zaradi žice na naslednjih volitvah vsaj ob Kolpi in v slovenski Istri dobila kak glas manj, kot bi ga sicer, ta glas pa najverjetneje ne bo odfrčal k desnim strankam, pri katerih so bodeče žice vseh vrst del programa. Oboje bi bilo dobro. A bojim se, da je navada Slovencev, da se odločajo »po občutku«, brez poprejšnjega premisleka prepričani o odličnosti svoje pameti, že preveč zakoreninjena, da bi v prihodnje ravnali kaj racionalneje. Zlasti ne v razmerah, ko večina medijev skrbi, da »povprečni Slovenci« ne bi bili nadpovprečno obveščeni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.