Bernard Nežmah

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Knjiga

Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine

Ebesede, Ljubljana 2015, prevod: Nadja Dobnik, 13,50 €

Nobelovec, ki še uporablja nalivnik.

In seveda piše o preteklosti. Pred kamerami ne briljira, še manj je medijski zvezdnik. Je pisatelj v čisti obliki, ki piše, ki se trudi z izbiro besed, ki romanov ne trese iz rokava, ampak svoje pisanje popravlja in predeluje. Drži se postopka, da začne s sceno, ki jo natančno vidi. Tako tudi v danem romanu: »Vedno je vstopila skozi ožjega od obeh vhodov v kavarno, tistega, ki so ga imenovali senčna vrata. Vedno je izbrala isto mizo v ozadju male sobe.«

Tako vstopajo liki, ki so izgubili mladost v kavarnah. A delo razen v naslovu ne meri na izgubo, kavarniški milje mu služi kot oblika bivanja. Ne v sartrovskem smislu, ko intelektualec svoj javni urad postavi za mizico v cafeju, na kateri bodisi piše tekste bodisi bere čtivo bodisi za njo vneto diskutira s kolegi. Modiano tja posadi slehernike brez velikih pretenzij, ki pa se prav tako formirajo skozi mestna druženja. Bivajo zunaj nakupovanj, posedanj, fascinacij z lučkami, namesto tega jih vlečejo kdaj knjigarne, pogovori z literati, listanje po knjigah, odnose ustvarjajo posojanje knjig in namigi, katero delo brati. Tu je kajpak svet sprehodov, metrojev in pogovori o usodah gostov kavarne Condé. Skozi slog reminescence; ko torej eden izmed junakov išče izpuhtelo Luki, položi na točilni pult njeno fotografijo. V maniri modernega romana brez izrazite zgodbe in še manj zapleta. To, kar stke, je esprit natančnega opisa razpoloženja, skratka roman kot himna oddaljenemu duhu kavarn.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.