Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Dva leva

Laibach macht frei

(žica, protestniki in druge stvari)

»Mislim, da je Slovenija s tem konceptom pokazala, da zna malo drugače gledati nase in na svet. Če pa režiser ni zadovoljen s tem, kar je naredil, pa je to njegova težava. Dejstvo je, da je upravni odbor pripravljal državno proslavo, da smo morali biti pozorni, ker je to državna proslava, tudi na državne simbole. (…)
Kajti to je proslava kulturnega praznika, proslava pesnika, ni pa to politični shod.«
— Janez Bogataj, predsednik UO Prešernovega sklada

Skoraj dvajset let bo od tega, ko je maja 1997 v Cankarjevem domu, na koncertu skupine Laibach (ob spremljavi slovenskih filharmonikov) na slavnostni akademiji ob otvoritvi Evropskega meseca kulture Peter Mlakar prebral izbranemu in prebranemu občinstvu prigodno pridigo. Tako kot jo zna le on. Kanonik Peter Mlakar. Napravljen je bil v gumirani beli mesarski plašč in bele gumijaste škornje na golem telesu. Takrat je to imenitneža iz prve vrste, monsinjorja Franca Rodeta, takrat še ljubljanskega nadškofa, tako razburilo (vzburilo?), da je protestno zapustil prizorišče. Pridiga je dosegla ovčice in svoj cilj. Ob številnih drugih pozabljenih manifestacijah sta drzna artistična kreacija skupine Laibach ter nepozabna pridiga predstojnika Oddelka za čisto in praktično filozofijo pri NSK ostali v spominu mnogih. No, ne nujno v lepem spominu. A tako pač je, če vabiš Laibach; če je govorec prečastiti Mlakar. Seveda si država sme privoščiti, da iz moralnih, higienskih, nravstvenih, v vsakem primeru pa političnih razlogov koga na svoja slavja ne povabi. No, je pa na področju kulturnih manifestacij, kjer je država organizator, ne pa tudi lastnik kulturnega habitata, njena svoboda nekoliko omejena. A kakorkoli. V principu vedno dobi tisto, kar je najela. Če se ji zdi, da je dobila kaj drugega, potem pač ni vedela, kaj najema. Tako je bilo že dostikrat. Denimo maja 2004, ko je bil v času velikega poka, tj. sprejema desetih novih članic v EU, med katerimi je bila tudi Slovenija, v naši umetniški misiji v Dublinu tudi NSK. Takrat je Mlakar z vrtalnikom za beton penetriral v žensko v razkrečenem ginekološkem položaju. Takoj so se seveda oglasili moralisti, češ, kakšna nespodobnost. Kakšna podoba Slovenije! I, kakšna? Taka, kot smo jo v Dublin poslali. In morda tudi zaradi tega se je v Bruslju, po zaslugi evropske komisije, ki ima malo modrosti, a veliko samoohranitvenega nagona, Laibachu pred dnevi zgodila svojevrstna cenzura. Namreč, v počastitev naziva zelena prestolnica Evrope, ki ga je za to leto dobila Ljubljana, so v Bruslju godli skupina Laibach s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Čeprav je šlo za uradno misijo v organizaciji Festivala Ljubljana in je bilo načrtovano, da Ljubljana naziv prevzame na samem koncertu, se to ni zgodilo, ker »po protestu Evropske komisije, direktorata za okolje, kjer podeljujejo to nagrado, Laibach ni smel biti uvrščen v ta kontekst«.

Pač cenzura. Enkrat Pjongjang, drugič Bruselj. In vse bolj pogosto tudi Ljubljana. Tako tudi na osrednji prireditvi ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Najeli so režiserja Mareta Bulca, ki je pripravil za mnoge všečen, za nekatere šokanten scenosled. Onkraj oguljenih baletnih, glasbenih, recitatorskih vložkov v »čitalniški« maniri, enakih od Blatnega Dola do Ljubljane, je pristopil odprto, v duhu sporočila Prešernove Zdravljice. Dobesedno. Tujci so peli sedmo kitico. Med drugimi izganjani roker Damir Avdić v bosanščini in celo – bog pomagaj – Ali R. Taha v arabščini. In so kajpak pri mnogih izzvali ogorčenje. Slej ko prej pri tistih, ki Prešernove Zdravljice ne poznajo, predvsem pa ne razumejo njenega sporočila. A onkraj teh večjezikovnih variacij na Zdravljico se je zapletlo v ozadju, kot se za slovensko folkloro državnih proslav spodobi. Janez Bogataj, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, niti ni skrival cenzorskega posega. Češ, »graditi na simbolih, ki nam že tako grenijo vsakdan tako ali drugače, kot so žica, protestniki in podobne stvari, ne sodi na državno proslavo ob kulturnem prazniku«. In zato so pritisnili, da gredo »žica, protestniki in druge stvari«, ki blatijo idilično podobo, ven iz scenarija. A vrhunec vmešavanja je bil cenzorski poseg v raperski komad Mihe Blažiča - N’toka. Ki v času cenzorskega posega še ni bil napisan! Vsekakor dosežek za v cenzorske anale.

Cenzorski poseg je bil nedostojen. A še bolj nedostojno, vredno odstopa, je bilo upravičevanje in utemeljevanje predsednika upravnega odbora Bogataja. Češ, kultura je eno, politika je drugo; proslava ni politični shod. Kaj res? Da je sestava vsakokratnega Upravnega odbora Prešernovega sklada prav taka in ne drugačna, je rezultat politike. In mnoge njegove odločitve so imanentno politične in v nasprotju s strokovnimi predlogi. Spomnimo se, kako je upravni odbor pred dvema letoma sicer potrdil izbor treh kandidatov za nagrado Prešernovega sklada, ki jih je predlagala komisija za scenske umetnosti, a predlog nadgradil z dodanim in kasneje nagrajenim Jožetom Možino, ki ga je komisija ocenila kot neprimernega. Bogatajeva vloga in javne intervencije takrat so bile presežno politične. Oziroma kar politikantske.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.