Goran Kompoš

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Kultura

Kanye West: Prvo ime hiphopa in samohvale

Najbolj kontroverzen in radoveden raper zadnjega desetletja, ki rad preseneča s stilskimi preobrati, te dni izdaja novo ploščo, za katero samozavestno trdi, da je »najboljši album vseh časov«

Ker je Kanye West izid svojega sedmega albuma napovedal za četrtek, 11. februarja, torej dan pred izidom številke Mladine, ki jo pravkar držite v rokah, o tem, ali mu je resnično uspelo narediti »najboljši album vseh časov«, kot je sam oznanil januarja, še nismo mogli presoditi. No, pred kakšnim tednom je, verjetno v trenutku slabosti, oznanilo že malce degradiral v »eden najboljših albumov vseh časov«. Ob tem ni narobe pripomniti, da se bo, potem ko bo album zunaj, polovica poslušalcev z enim od obeh oznanil tako ali tako strinjala smrtno resno, druga polovica pa bo album ne glede na to, ali bo dober ali zanič, z veliko vnemo popljuvala. Ja, Kanye West je ob tem, da je že kakšno desetletje eden najbolj prepoznavnih raperjev in Zemljanov na sploh, da ima v vitrini 21 nagrad grammy, da sta dva njegova albuma pristala na lestvici 500 najboljših po izboru ameriške glasbene revije Rolling Stone in da je prodal več kot 32 milijonov izvodov svojih albumov, tudi glasbenik, ki že nekaj let verjetno najbolj polarizira poslušalce, glasbene poznavalce in ne nazadnje sledilce pop kulture.

Za to si je s svojimi pretencioznimi ali pa ambicioznimi mnenji, odvisno od tega, iz katerega zornega kota gledamo, pogosto kontroverznostjo in zvezdniškim načinom življenja najbolj kriv sam. Toda očitno je zagovornik tistega zlatega nauka, da je vsakršna pozornost, pa naj gre za naklonjenost ali sovraštvo, boljša od ignorance. In Westa je težko ignorirati, tudi če se potrudite. Ko v medijih ni prisoten s svojo glasbo ali kakšno kontroverzno izjavo, potem se skoraj zagotovo piše in govori o njegovem zakonu s Kim Kardashian, zvezdnico v resničnostnem šovu o njeni premožni družini. In prav to gre njegovim zdaj že nekdanjim fenom najbolj v nos. Ne toliko Kardashianova kot predvsem posledice njune romantične zveze in življenjskega sloga, zaradi katerega naj West v svojih besedilih ne bi imel povedati nič več pametnega.

Westu je kljub vsemu treba pritrditi v prepričanju, da mediji njegove izjave, včasih tudi iztrgane iz konteksta, najraje kar samodejno interpretirajo z negativnim predznakom. Ko naši voditelji besedičijo z raznimi »lahko smo najboljši«, jim podpora raste, ko nekaj podobnega izreče West, največkrat izpade kot največji narcis. Je pa res, da je z raznimi samoprimerjavami z Bogom ali Williamom Shakespearjem pogosto sam prilival olja na ogenj. Njegova samohvala je včasih tako absurdna, da vse skupaj spominja na dobro zrežiran teater. In takrat njegova celotna pojavnost lahko postane povsem znosna, celo zabavna.

Ko je pred dnevi še četrtič spremenil ime novega albuma, ki naj bi se zdaj imenoval T.L.O.P, so se pojavila mnoga ugibanja o tem, kaj stoji za tem akronimom. The Last Original Poet (Zadnji izvirni poet), The Lessons Of Perfection (Lekcije iz perfekcije) ali pa The Legacy Of Prophet (Prerokova zapuščina) puščajo dvoumno interpretacijo, medtem ko kakšen Talking Loudly Over People (Glasno govorjenje čez sogovornika) zgovorno priča, kaj si veliko ljudi misli o Westu. Koliko ogorčenja se širi na njegov račun, daje slutiti tudi spletna peticija, s katero naj bi mu prepovedali namero, da bi priredil skladbe Davida Bowieja, kar je napovedal kak teden po nedavni smrti legendarnega glasbenika. Zelo verjetno so pobudo sprožili Britanci, najbrž še vedno travmatizirani z Westovim X-factorskim fušanjem na klasiko zasedbe Queen Bohemian Rhapsody, s katerim je malodane oskrunil lanski festival v Glastonburyju. Občinstvo ga je takrat pospremilo z glasnimi žvižgi in obmetavanjem z blatom. Prav vse o Westovem karakterju pa pove dejstvo, da se ni pustil motiti, čeprav ni znal zapeti dosti več od refrena. Nič bolje se ni godilo legendarni zasedbi The Police, ki ji je s fušanjem na refren in trapastem spodbujanjem občinstva »pokvaril« enega od povratniških koncertov. Res se zdi, da njegov ego nima meja in da si drzne privoščiti tako rekoč vse. Tudi utišati Taylor Swift med podelitvijo MTV-jevih nagrad, če se mu tako zazdi. In mnogi ga zaradi takih in podobnih podvigov naravnost obožujejo.

West ima v vitrini 21 nagrad grammy, dva njegova albuma sta pristala na lestvici 500 najboljših po izboru ameriške glasbene revije Rolling Stone, prodal pa je že več kot 32 milijonov izvodov svojih albumov.

Ima pa tudi veliko kritikov. Eden pogostejših očitkov je ta, da mu dobršen del glasbe oziroma skladb pravzaprav napišejo najeti sodelavci ter da sam vse to potem le še odrapa in objavi pod svojim imenom. Bowieju, ki je uporabljal podobno ustvarjalno metodo, si je to na glas upal očitati le redko kdo. In ne nazadnje – če bi se ta logika obnesla, bi lahko vsak posnel take albume. Pa jih ne. Tudi če sta bila tako West kot Bowie kdaj res le minimalno udeležena pri ustvarjanju skladb, sta bila na koncu prav onadva tista, ki sta v rokah držala taktirko, predvsem pa sta oba znala v pravem trenutku izbrati prave sodelavce. Lep primer tega je Westov prejšnji album Yeezus (2013), ki sta mu ga med drugim pomagala sproducirati dvojec Daft Punk, ki je ravno v tistem času kraljeval na vrhovih lestvic z megahitom Get Lucky, in venezuelski producent Arca, ki je leto pozneje postal eden najbolj opevanih kreativcev. Ali pa še en album prej, My Beautiful Dark Twisted Fantasy, pri snemanju katerega so sodelovali Elton John, Drake, Nicki Minaj in še mnogi drugi zvezdniki. In podobno strategijo nadaljuje tudi pri novem albumu T.L.O.P, pri nastajanju katerega je spet sodelovala četa zvezdniških glasbenikov. Tudi Kendrick Lamar, s katerim sta singel No More Parties in L.A. menda posnela že pred petimi leti, torej že davno prej, preden je Lamar lani navdušil praktično celotno glasbeno srenjo. Spet popoln tajming.

Westu seveda ne manjka producentskih izkušenj. Čeprav je menda že v srednji šoli sanjaril o tem, da bo nekoč največji raper, je svojo glasbeno pot začel kot producent oziroma beatmaker po naročilu. Prepoznavnost mu je začela rasti, ko se je leta 2000 pridružil cenjeni založbi Roc-A-Fella Records, med obetavne producente pa ga je izstrelilo sodelovanje z Jay-Z-jem, ki naj bi mu s svojimi beati celo pomagal revitalizirati kariero. Toda pri založbi so bili do Westove želje po raperski karieri zadržani. Deloma zato, ker so v njem videli predvsem izvrstnega producenta, deloma pa menda tudi zato, ker ni imel ulične kredibilnosti, saj je z mamo, profesorico angleščine, odraščal v srednjerazrednem predmestju Chicaga. Toda sam je bil za te pomisleke gluh in leta 2004 je naposled objavil prvenec The College Dropout. S temami o družini, religiji in osebnih stiskah, pa tudi z duhovitostjo se je izognil gangsta-raperskim stereotipom, požel hvalo glasbenih kritikov, album prodal v osemmilijonski nakladi, mimogrede pobral grammyja za najboljši raperski album in z njim končal na mnogih lestvicah najboljših albumov. Rap mu je uspelo približati širšemu občinstvu, ne da bi moral pri tem karkoli kompromitirati.

Naslednjega grammyja za najboljši raperski album je dobil že s svojim drugim dolgometražcem Late Registration. Dobro ga je sprejelo občinstvo in še boljše glasbeni kritiki, ki so ob Westovem pripovedništvu hvalili še njegov za hiphop neobičajen studijski pristop, pa tudi uporabo godalnih aranžmajev. S tretjim albumom Graduation (2007) so ga začeli zanimati arenski koncerti, zato je glasbi dodal več sintov, tisto leto pa se je s 50 Centom potegoval tudi za najhitreje prodajani album. Število prodanih izvodov je bilo na koncu sicer malo manjše kot pri prvih dveh albumih, toda Westa je vse skupaj utrdilo na položaju novega raperskega velikana. S četrtim albumom 808s & Heartbreak (2008) se je lotil težjih tem o osebni izgubi in bolečinah, hkrati pa iz hiphopa zajadral v elektropop in R & B. Kritiki so ga spet hvalili, toda pri veliko fenih, navdušenih nad prvima albumoma, je pustil precej grenke občutke. Njegova največja negativna zapuščina pa je gotovo ta, da so po izidu albuma vsi afriški raperji začeli uporabljati avtomatski izboljševalnik glasovnih sposobnosti (auto-tune).

Sam se rad primerja denimo z Bogom ali pa Williamom Shakespearjem. Njegova samohvala je včasih tako absurdna, da vse skupaj spominja na dobro zrežiran teater. In takrat njegova celotna pojavnost lahko postane povsem znosna, celo zabavna.

Vtis je spet popravil s ploščo My Beautiful Dark Twisted Fantasy (2010), ki med Westovimi feni in glasbenimi kritiki, skupaj s prvencem, velja za njegovo največjo mojstrovino in še en prelomen album. Spet je navdušil s križanjem različnih žanrskih prvin in z verzi, v katerih je obdeloval zvezdništvo, potrošniško kulturo in droge. Album se je znašel tudi na prvih mestih lestvic najboljših plošč tistega leta po izboru večine uglednih (ob)glasbenih medijev. A že z naslednjim, šestim albumom, Yeezus (2013), ki je z uporabo elementov industriala in punkovsko robatostjo močno izstopal iz takratnih mainstreamovskih raperskih smernic, so Westovi starejši privrženci doživeli nov pretres. Za manj prožne ali pa predvsem bolj standardnega hiphopa vajene poslušalce je bil album pretežak zalogaj, toda hkrati je idealno upodobil glasbeno drznega, brezkompromisnega Westa, zato je bila glasbena stroka ponovno navdušena. Se mu je pa takrat prvič izmuznil grammy za najboljši raperski album, bržkone tudi pod pritiskom tistih, ki so menili, da Yeezus sploh ne sodi v rapersko kategorijo.

Ja, ob vseh teh pohvalah in nagradah Westovo skoraj patološko hvalisanje (ali pa le dobra igra) vendarle ima neko podlago. Bi njegovi glasbi, če bi se obnašal zreleje, prisluhnilo še več ljudi? Skoraj zagotovo, toda zdi se, da v svojih provokacijah preprosto preveč uživa, da bi se jim odrekel na račun še večje priljubljenosti ali pa vsaj tega, da bi ga več ljudi začelo jemati resneje. Toda bodimo resni, kdo bi pravzaprav sploh hotel videti Kanyeja Westa v zresnjeni, sofisticirani različici? Bi bil to sploh še on?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.