Nova Planica

Ko smo že ravno mislili, da o Planici vemo vse, je prišel Završnikov TV-dokumentarec Nova Planica, v katerem o Planici res izvemo nekaj novega.

Za začetek: kako je uspelo slovenskim televizijcem najti idealno snemalno točko? Kako jim je uspelo locirati točko, s katere polet vidimo tako, kot bi ga videl Bog? Ob Bloudkovi velikanki so zgradili poseben stolp, s katerega naj bi polete gledal Tito – Bogu so pač hoteli omogočiti božji pogled. Tito potem poletov s tega stolpa ni sicer nikoli gledal (hotel je ostati spodaj, med ljudmi), toda ko so se nanj povzpeli televizijci, so ugotovili, da je prav to pogled na polet, ki bo Planico naredil največjo. In zgodovina Planice je zgodovina poskusov, da bi ji preprečili, da bi bila največja. Tuji prireditelji poletov, od norveških do čeških in nemških, so delali vse, da bi jo ustavili (Planica ne sme imeti svetovnega rekorda!), samo Planico pa je v svetovno rekorderko prelevil fair-play, ki izgleda kot najboljši psihološki trik v zgodovini sveta. Leta 1934, ko sta si svetovni rekord izmenjavala švicarski Villars in kanadski Revelstoke, so bili poleti v Planici, toda Norvežan Birger Ruud, tedaj najboljši letalec na svetu, je na treningu padel in si polomil smuči, drugih pa ni imel. S svetovnim rekordom ne bo nič, so rekli. Pa mu je slovenski skakalec Tone Dečman rekel: na, vzemi moje smuči! Bile so 20 cm daljše od Ruudovih. In Ruud jih je vzel. In poletel. In pristal pri 92 metrih. Kar je bil nov svetovni rekord. Dečman, ki bi itak skočil le kakih 60 metrov (dlje Slovencem tedaj ni neslo), se je poletu odrekel, da bi Ruudu in Planici omogočil svetovni rekord. Genialno. Tudi nova planiška letalnica vsebuje psihološki trik – nizko krivuljo, ki pri letalcu vzbuja občutek varnosti in udobja, tako da lahko leti daleč, daleč, daleč. Do konca.