Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Pamflet

Noč Zemlje

Med prazniki, odpadki in uničevanjem konkurence

Še nikoli v zgodovini ni človek živel v tako uničenem okolju in še nikdar ni človeštvo dnevno použilo tolikšno količino zdravil kot danes. Preživeti bo vsak čas pravi podvig. Zrak je poln izpušnih plinov in trdih delcev, v hrani s trgovinskih polic redno najdevajo rakotvorne snovi in hormonske motilce, sadje in zelenjava sta polna pesticidov, pitne vode je vse manj. Vsekakor razlog, da Dan zemlje postane dan pozornosti in refleksije o okolju. A kje neki, Dan OF ga na Slovenskem desetkrat preglasi, čeprav je le klasični ideološki praznik starega režima. Ko ga je Kardeljeva oblast leta 1951 za sedemnajst let iz državnega praznika spremenila v navaden dan, tega nihče ni opazil. A tudi če ga vzamemo z vso naklonjenostjo, je vsebinsko absurden. 27. aprila 1941 so namreč različne skupine od komunistov do sokolov sklenile, da se bodo uprle okupatorjem. Toda prvi oboroženi spopad z okupatorjem so imeli tigrovci, ki k ustanoviti OF sploh niso bili povabljeni niti niso vedeli zanjo. 13. maja 1941 je na Mali gori padel v spopadu z italijanskimi karabinjerji član Tigra Danilo Zelen, ki je že leta 1938 pripravljal atentat na Mussolinija. Skratka, slovenski upor se je začel povsem mimo OF. A uradna partijska zgodovina ga je zakrila in za desetletja izmaknila kolektivnemu spominu.

Seveda so polemike o OF glede na devastacijo Zemlje danes drugorazredna tema. Toda problem uničevanja okolja na Slovenskem deluje v največji meri kot salonsko zaklinjanje. V Ljubljani je denimo te dni oddelek za varstvo okolja posebej opozarjal na nevarno onesnaženje s hrupom, saj je z njim preobremenjeno prek dneva kar 56 odstotkov meščanov, prek noči pa celo 62. Alarmantni podatki! A nekaj mesecev poprej je na predlog župana Zorana Jankovića mestni svet sprejel odlok, po katerem je dovolil, da se v četrti okoli Plečnikovega stadiona količina dovoljenega hrupa lahko poveča za en merilni razred. Ugodili so pač želji Joca Pečečnika, ki ima težave s pridobivanjem okoljskih dovoljenj za nameravano gradnjo stolpnic, ki bi bila po donedavnih normativih absolutno prehrupna. A glej čudo, takrat šef mestnega oddelka za varstvo okolja ni nasprotoval, protestiral, kaj šele odstopil zaradi novega hrupnega udara.

V New Yorku svetovni voditelji množično podpisujejo podnebni sporazum, ki predvideva zadržano rabo energije in produkcijo izpustov. A kaj pomenilo ti podpisi? Tudi slovenska država vsakič pristavi svoj podpis, a to serije njenih vlad ni odvrnilo, da bi ne požegnale izgradnjo TEŠ 6. Še več, ni ga med politiki, ki bi ne izgovarjal čarobnega pojma - trajnostni razvoj. Zadnji se je z njim postavil premier Miro Cerar, ml., ki je vsega nekaj tednov nazaj sprejel zakon, po katerem bo industrija lahko proizvedla več izpuhov, kot jih zakoni dovoljujejo, če bi zavoljo tega izgubila znaten del svojih dobičkov.

V Ljubljani je zadnje mesece popularna krilatica – Zero Waste, družba brez odpadkov. Občina se malodane predstavlja kot otok idile sredi sveta. In tako poslušamo, kako naj običajni človek reciklira, se izogiba embalaži in druga hvale vredne napotke ozaveščenega homa sapiensa. Kaj pa lahko k temu prispeva mestna oblast? Jankovićeva garnitura pripravlja rušenje tovarne Rog, na njenem mestu pa kani postaviti orjaški stavbeni kompleks. Bobneče podiranje, prevažanje stotine kamionov ruševin, orjaški vrtinci prahu … Zakaj? Stavbe bi lahko stale naprej in še nadalje dajale dom številnim skupinam alternativnih ustvarjalcev kulture. In s tem bi se dobesedno udejanjala filozofija Zero Waste. Toda moderna mentaliteta oblastnikov vlada s pomočjo propagande – skozi medije se daje dnevno opevati kot protagonist prihodnosti brez odpadkov, medtem ko dejansko počne prav nasprotno, ne da bi ljudstvo to zaznalo.

Še več, zdaj je izbruhnil fatalni spor med občinami. V Ljubljani so zgradili tako velik center za ravnanje z odpadki, da bi lahko v njem predelali skoraj tretjino smetišč iz celotne države. A ker so vražje zasolili ceno, jim smeti ne nameravajo voziti iz Kopra, Postojne, Pivke, Kamnika, Ribnice, Idrije etc., Jankovićevi pa jim že pretijo s tožbami. Reč je prerasla v absurd – dolge kolone tovornjakov naj bi prekrižarile pol države, da bi smeti predelali na ljubljanskem barju!??????? Hkrati poslušamo o skokovitem povečanju prometa, ki na veliko uničuje okolje, sedaj pa uvajajo še množični transport odpadkov. Zadaj je kajpak biznis, odprl se je trg nekaj sodobnih odpadkovnih centrov, ljubljanski proračun pa si z monopolnim položajem že mane roke. In kje je tu država, okoljska ministrica in njeni predhodniki? Ali ni bilo v splošnem interesu postaviti vrsto regionalnih centrov z idejo, da vsak zbira odpadke iz neposredne bližine, ne pa da v gospodarstvo vpelje paratrgovino s smetmi? A tu je še ekološko vprašanje: ali so novi centri res pravljični čarovnik, ki sprejema težke kovine in kontaminirane snovi, iz njegovih rok pa se vrača gorski zrak, zdravi kompost in eko energija? Uradnim podatkom je vse manj verjeti, te dni smo izvedeli, da je po Volkswagnu in drugi avtomobilski industriji tudi Mitsubishi prirejal podatke o lažno nizkih izpustih.

A slovenski del planeta zemlje je zadel še en udarec – tokrat po svobodnem odvetništvu. Odvetniška zbornica je sklenila, da za štirikrat poveča vpisnino novim odvetnikom, kar danes znaša devet tisočakov. Minister Goran Klemenčič je odregiral hitro in napoveduje nov zakon. Toda v akcijo je stopil napačni človek. Konec koncev bi advokati lahko sklenili, da za mora novi odvetnik vplačati sto tisočakov, če želi v njihove vrste. Pač izjemno prebrisan način, kako se znebiti konkurence. No, v državi imamo varuha konkurence, ki kot običajno ne stori nič. Ga je mar predsednik vlade že včeraj odstavil, kot je storil z »neubogljivo« kulturno ministrico?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.