Janko Lorenci

Janko Lorenci

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Kolumna

Svet brez dela

Od česa bomo živeli

Prvi maj – praznik dela, nekoč množično slavljen, zdaj bolj stvar nostalgije in slabih slutenj. Delo izgublja veljavo in Janez Novak je vedno slabše plačan, čeprav dela kot zamorc. Tudi perspektive so temne.

Leta l928 je John Maynard Keynes napovedal, da bo tehnologija v sto letih tako napredovala, da bo nadomestila človeško delo, denarne skrbi pa bodo izginile. Glede datuma in konca denarnih skrbi se je zmotil, sicer pa je imel v glavnem prav. Tretja industrijska revolucija, kot nekateri imenujejo proces pospešene avtomatizacije, robotizacije in digitalizacije, naglo požira delovna mesta. O tem, s kakšnim tempom bo napredovala, ni soglasja, zanesljivo pa več delovnih mest uničuje, kot ustvarja. Večina ocen pravi, da bo v Ameriki in Evropi pobrala od 40 do 60 odstotkov delovnih mest. Po radikalnejših ocenah so ogrožena vsa dela, ki ne zahtevajo neposrednega medsebojnega človeškega stika.

A za zdaj ljudje še na veliko in trdo delajo, pri čemer plače stagnirajo, visoka brezposelnost in prekarnost pa sta postali stalnica, s katero je mogoče strašiti in obvladovati zaposlene. Neenakost narašča in z njo se spreminja struktura družbe; povsod na Zahodu je na vrhu nekaj odstotkov ekstremno bogatih, spodaj je kaka tretjina revnih in bolj ali manj izključenih, vmes je kopneči srednji razred. Že zato, pravi Branko Milanović, je težko govoriti o skupnih političnih, ekonomskih, kulturnih interesih. Vladajo nam interesi močnejših.

Položaj večine je negotov, perspektive pa slabe, saj storitve ne morejo v nedogled nadomeščati krčenja delovnih mest v proizvodnem sektorju. Delovna sila se naglo polarizira. Število slabo plačanih zaposlenih se veča, srednje plačanih pa zmanjšuje, s tem kopni tudi srednji razred. Posledice na makroravni: manj denarja za davke, slabše financiranje sociale, večja neenakost in manjša socialna in politična stabilnost. Delo bo v tem procesu še bolj izgubilo vpliv, kapital bo še močnejši in samozadostnejši, politika, sodeč po dosedanjih izkušnjah, še bolj na njegovi strani.

Pri tem se zdi jasno, da tehnološkega napredka ni smiselno in tudi ni mogoče ustaviti na silo ali ga blažiti na primer tako, da bi iz strahu pred množično brezposelnostjo umetno ustvarili množico bedno plačanih delovnih mest.

Do kod lahko gre ta proces izginevanja dela brez silovitih pretresov v družbi? Dokler bo večina še imela delo, bo sistem za silo morda deloval, čeprav bo vedno bolj konflikten. Potem bo postajalo vse bolj kritično. Tehnološke spremembe bodo izsilile take ali drugačne družbene rešitve, saj se bo sedanji sistem začel podirati. Osnovni nauk, pravi ekonomist Nouriel Roubini (napovedal je izbruh krize leta 2008), ponuja že preteklost – zaradi nagle industrializacije na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo treba omiliti družbene razmere, odpraviti otroško delo, skrajšati delovni čas itd. To so bili začetki socialne države, ki so zavarovali najranljivejše in stabilnost makroekonomije.

A tu trčimo v velikanski problem našega časa: pohlep, neenakost in koncentracija bogastva naglo naraščajo in se ne bodo ukinili sami od sebe, kvečjemu narobe. Iz kombinacije tehnološkega napredka, ukinjanja človeškega dela in nadaljevanja neoliberalne miselnosti se lahko rodijo neverjetno okrutne ureditve, celo načrtno redčenje ljudi, siljenje v manj rojstev itd. Za dobičkarje tehnološke revolucije bo ljudi preveč.

K sreči ima tretja industrijska revolucija notranje korektive oziroma meje. Če bo ljudi z delom in dohodki iz dela vedno manj, bo vedno manj tudi potrošnikov. To pomeni, da bo manj dobička za vedno manj lastnikov in vrhunskih menedžerjev. Če kaj, bo prav to izsililo vsaj minimalno humanost družbe brez dela.

Kako se bo razvijal ta novi svet, ni mogoče predvideti. Jasno pa je: če nočemo kanibalske družbe, ne bo druge možnosti, kot da se najde drugačen ključ za delitev dohodkov in dobičkov. Del jih bo treba razdeliti med širše prebivalstvo. Z drugimi besedami: plače bo treba ločiti od dela, socialni sistem ne bo mogel več temeljiti (izključno) na delu. Nujen bo torej nekakšen univerzalni temeljni dohodek (UTD) ali pa se bo ves sedanji sistem sesul.

Vse to utegne temeljito spremeniti kapitalizem. V industrijski družbi je doslej prevladovala množična proizvodnja mnogih za mnoge, zdaj počasi vstopamo v svet, v katerem ne bo niti približno dela za vse. To bo obudilo razredni boj – po kakšnem ključu razdeliti dohodek in dobiček? Skrajnosti zlepa najbrž ne bosta mogoči – da bi ljudje brez dela in dohodkov na veliko umirali ali da bi kapitaliste, tudi drobne, povsem ukinili. A boj za dostojen UTD bo verjetno vsaj tako hud kot nekoč boj za osnovne delavske pravice. Vprašanje humanosti ureditve se bo postavilo na novo.

To ne bo več spopad kapitala in dela, kot bi rekel Marx, ampak spopad kapitala, oboroženega s pametnimi stroji, z ljudmi brez dela. Toda ta kapital se ni vzel iz nič; nabiral in izcejal se je iz dela mnogih in se kopičil v žepih redkih. Zdaj se med drugim uporablja za izdelavo pametnih strojev, ki bodo naredili ljudi odvečne in nemočne. Zato je treba izginevanje človečnosti sistema ustaviti zdaj, ko ljudje v glavnem še imajo delo in s tem tudi moč. Potem jih lahko vržejo na smetišče.

Številna današnja dela ljudi prej mučijo kot veselijo, a scela se vse vrti prav okoli dela. Si bo treba v svetu brez dela torej poiskati nove smisle? Težko vprašanje. Kakorkoli, delo lahko ima zelo različne vsebine in oblike, najbrž tudi ne bo nikoli povsem izginilo in v ugodni varianti prihodnosti si ga boš vneto iskal sam, čeprav ne bo plačano. Ali pa lenaril, kar je lahko zelo naporno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.