Borka

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

Andy Stott: Too Many Voices

2016, Modern Love

+ + + +

Manchestrski producent Andy Stott velja za pravega raziskovalca, saj se je v preteklosti lotil različnih slogov temačno prežeče, industrijsko cvileče ali udrihajoče hladne elektronike, od dub techna do podmuklega dubstepa. Ne boji se niti različnih tehnologij, bodisi novih bodisi starih. Leta 2014 je odrinil laptop in posnel ploščo s (starinsko) analogno opremo, za kar je rekel, da je bilo posebej osvežujoče, saj je vse dotedanje prakse pustil ob strani in na novo odkril čar produciranja muzike. Zadnja albuma, leta 2012 izdani Luxury Problems in Faith in Strangers, ki je sledil dve leti kasneje, sta zajahala vrhove letnih presekov referenčnih medijev, drugi je bil tudi tolpa leta na Radiu Študent.

Stott se je z edinstvenimi kontrasti odtujeno zasanjanih, subtilnih panoram in noizerskih intervencij ali kovinsko grobih udarcev uveljavil kot favorit kritike, kot ime, ki ga pogosto omenjajo poznavalci in o katerem mediji redno pišejo. Z novim albumom pa se bo njegov status morda malce zamajal.

Andy Stott je izdal umirjeno ploščo z redkimi presenečenji

Andy Stott je izdal umirjeno ploščo z redkimi presenečenji
© arhiv založbe

Ena od ključnih prvin »preoblikovanja« njegovega zvoka v hvaljeno in večkrat nagrajeno arhitekturo izpred štirih let je bil vokal. Namreč, takrat je Stott začel sodelovati z vokalistko, svojo nekdanjo učiteljico klavirja Alison Skidmore. Sodelovanje je postalo stalna praksa in pevko slišimo tudi na novi plošči Too Many Voices. Ta se ne razlikuje tako močno od prejšnjega dolgometražnega izdelka, a se razlikuje ključno. Stott se tokrat na trenutke, v detajlih uporabe vokalov, pa tudi ritmov malce spogleduje s trendovskim r & b-jem. To pa še začini z retro linijami Korgovega sintetizatorja Triton. Predvsem pa je temačnost tokrat zamenjal za meglico, odvrgel je večino trde distorzije, hrupa in tovarne, z našimi živci se malce poigra le na dveh delih ploščka. Too Many Voices je Stott brez izbruhov agresije, brez nepričakovanih gličev in rezov. In občutek imamo, da smo prikrajšani. Manj je dinamike, več prostorske mehkobe in manjka pečat, s katerim si je manchestrski veteran zadnja leta nabral obsežen fenbejs. Čeprav gre za skrbno izdelan projekt, se ne odmika tako občutno ali ekstremno od glasbe nekaterih Stottovih britanskih sodobnikov. Predvsem pa manjka nekaj mase, nekaj mesa, tu kakšen ritem udrihajoče ritem mašine, tam kakšen distorzirano masiven bas. Manjkajo tisti prepoznavni, grobi kontrasti sintetike z delcem organskosti, mehanske manufakture s koščkom človeškosti, vokala.

Too Many Faces ni album, ob katerem bi kritika orgazmirala, in ne bo deležen tako množičnega trepljanja po rami ob koncu leta kot prejšnji. A morda je prav v tem keč. Pri Stottu smo se že preveč navadili na zvočna presenečenja. Sedaj je spet presenetil, ker teh presenečenj pač ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.