Anohni: Hopelessness

+ + + + +

Pri albumih zasedbe Antony and the Johnsons smo vedno vedeli, kaj lahko pričakujemo. Na vseh štirih studijskih ploščah so bile zbrane melanholične, krhke skladbe, v katerih se je avtor Antony Hegarty oziroma avtorica, saj gre za transspolno osebo, ukvarjala z intimnimi vprašanji zavračanja in kljubovanja, za kar je najpogosteje uporabila temi ljubezni in minevanja. Že v izhodišču ni šlo za glasbo, namenjeno širokim množicam, toda njen soulovski glas in izjemna interpretacija sta polnila koncertne dvorane in ji tlakovala pot do sodelovanja z Loujem Reedom, Devendro Banhartom, duom CocoRosie, Björk in še celo vrsto uglednih glasbenih posebnežev. Čeprav ni nikoli pričakovala, da ji bo uspelo pokukati iz newyorških klubov (kabarejev), je postala ena tistih glasbenic in umetnic, ki so najbolj zaznamovale novo tisočletje.

Šest let po izidu zadnjega studijskega albuma z matično zasedbo Hegartyjeva, zdaj kot Anohni, predstavlja solistični prvenec, ki se precej oddaljuje od prejšnjega obrazca. Ne le zaradi izjemnih elektronskih aranžmajev tokratnih sodelavcev – to sta Oneohtrix Point Never in Hudson Mohawk. Dovolj je, če pogledamo naslove skladb, kot so Drone Bomb Me, 4 Degrees, Obama, Violent Men, Crisis ... Ja, Anohni je posnela politični, protestni album, ki navkljub naslovu in temam samouničevalnega časa, v katerem živimo, na koncu vzpostavi tudi občutek upanja. Če se le poslušanja lotimo enako, kot se teh premislekov loti Anohni. Če se brez cinizma in metafor zazremo v realnost nasilja in globalnega segrevanja, s katerima uničujemo planet, se nam v glavi preprosto mora prižgati rdeča luč. Toda tudi, če se ne, plošča upraviči namen: zakaj se nam luč ne prižge? Zakaj smo postali pasivni?

Na prvi pogled se morda pojavi vtis, da je Anohni doživela nekakšno razsvetljenje. Toda v resnici se tudi s takšnim aktivizmom ukvarja že vrsto let, navsezadnje je bilo to jasno že ob sodelovanju z Marino Abramović. Ali pa ob izidu skladbe Manta Ray za ekodokumentarec Racing Extinction, za katero je bila, kot prva transspolna oseba, letos celo nominirana za oskarja. Ker je niso povabili, naj nastopi tako kot sonominiranci, je udeležbo na podelitvi nazadnje odpovedala. Ne zaradi samovšečnosti ali samopromocije, pač pa zato, ker za takšnimi izbirami po navadi stoji logika (oziroma ljudje), kakršno kritizira na novem albumu.

Ta je torej prva obsežna uglasbitev njenega političnega aktivizma, zaplet z oskarji pa pravzaprav le še poudari, da danes take albume morda potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. Ne le zaradi občutljivega časa, pač pa predvsem zato, ker se glasbeniki tako močnim političnim sporočilom zdaj skoraj po pravilu izogibajo.