Maja Novak

Maja Novak

8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Ihta

Suverena država nepismenih

Ali: Težko je biti Slovenec, a lahko nas je sram.

Preljubi Slovenci! Če vam je po mesecu dni nadležno pompoznega praznovanja dneva državnosti že zmanjkalo zamisli, s čim se še peteliniti, je tu veličasten dosežek, ki ste ga morda spregledali, a ga kaže omeniti: v 25 letih neodvisnosti smo postali analfabeti. Tako je pokazala raziskava »spretnosti« odraslih, ki je potekala znotraj držav OECD in med katero smo se pri preverjanju pismenosti, znanja računanja in sposobnosti reševanja problemov v tehnološko razvitih okoljih uvrstili pod povprečje; drugače povedano, na testu je pogrnil vsak četrti. Ker je precejšen del od 5330 Slovencev, starih od 16 do 65 let, ki jih je zajela raziskava, šolske klopi gulil že po osamosvojitvi, moramo zasluge za to pač pripisati sebi, ne Šuvarjevim skupnim šolskim jedrom, ki so med prvimi podžgala nezadovoljstvo nad nekdaj skupno državo, niti kateremu drugemu zlonamernemu dejanju zunanjih sovragov. Ne, ne, da bi postali butasti, smo se dolga leta trudili kar sami, in prav je, da smo ponosni na to.

Res se zdi skoraj čudežno, da so na svetu Slovenci, ki ne znajo rešiti tele uganke: pred sabo zagledajo besedilo, kjer piše: »Otroke je treba v vrtec pripeljati do devete ure,« nato pa morajo odgovoriti na zavito in zvito vprašanje: »Do katere ure je treba pripeljati otroke v vrtec?« Presneto trd oreh, ki bi ga mogoče znal streti kak športni novinar ali kaka voditeljica jutranjega programa nacionalke, a četrtina testnih osebkov mu ni bila kos. Prav tako vsak četrti ni znal povedati, koliko stopinj mraza bomo imeli, če se najprej prijetno grejemo pri 25 stopinjah Celzija, nato pa temperatura pade za 30 stopinj. No – ker sem dislektična in ker še danes včasih obračam trebuščke šestk in devetk v napačno smer, bi se pri tem vprašanju kaj lahko zalomilo tudi meni; a to, kar me huje skrbi in kar histerično zahtevam od svojih sodržavljanov (ja, celo od novinarjev!), je pač znanje maternega jezika. Tega smo v suvereni, etnično čisti, docela slovenski državi, v katero komaj sme kak begunec, očitno pozabili.

Kaj neki bo preprosta raja počela, če ji ne bo treba delati? Saj ji bo vendar dolgčas!

Kot trenutno kaže, bomo kmalu še laže uživali v svoji sancta simplicitas: že v osnovni šoli bo čedalje več ur namenjenih drugemu, tretjemu, četrtemu ... eksotičnemu jeziku, ki se ga šolarji, vsaj tisti, ki bodo izobraževanje končali že po devetletki, ne bodo nikoli zares naučili, to pa bo okrnilo število ur, namenjenih materinščini. V tujino bo pobegnilo še več izobraženih mladcev, tako da bo še teže nanovačiti 5330 Slovencev, ki bi znali pravilno črkovati svoja ime in priimek. Tisti, ki bodo ostali, bodo šolsko učenost morda črpali iz napačnih knjig. Oblasti so namreč prav te dni oznanile, da ni sredstev za obnovo učbeniških skladov na osnovnih šolah, zato naj deca uporablja tiste, ki jih je ista oblast razglasila za neveljavne. Lepo. Šolska ministrica je morala biti res »stalno pripravljena«, da si je lahko (kot Alica v čudežni deželi) že pred zajtrkom izmislila kaj tako protislovnega. Ker je učenje proces, ki poteka – ali bi moral potekati – vse življenje, tudi po tistem, ko obredno skurimo najbolj osovražene učbenike, pa bosta svoje naredili tudi revščina in brezposelnost.

Saj od revnih in/ali brezposelnih menda ne pričakujete, da bodo iz dneva v dan ostrili um ali se vsaj borili, da bi ne pozabili tistih drobtinic znanja, ki so jih nekdaj premogli? Ne, nenehna skrb za golo preživetje in strah pred prihodnostjo sta mogočna monolita, ki mečeta senco, v kateri ne more zrasti nobena rastlinica intelekta. Kadar revni ne jočemo nad zadnjim opominom pred deložacijo, po navadi nemo čemimo in apatično buljimo v prazno, saj nas hromi brezup, v katerem smo se znašli. Menim, da psihološka in psihiatrična srenja podcenjuje usodne učinke revščine na človekovo zmožnost kognicije. Sploh pa, kako naj bi se izobraževali? Sama bi se rada udeležila kakega začetnega tečaja ruščine, pa nimam denarja. Tudi moji sotrpini ga nimajo. Obenem mislijo, da nimajo denarja za knjige, ker jih o tem, da je knjiga draga, prepričujejo mediji. Sami, ohromljeni, kakor so, seveda ne bodo zbrali dovolj energije, da bi se podali v najbližjo knjigarno in preverili, kako je v resnici s stvarjo. Bodo brskali po Googlu, da bi izvedeli, kdo je bil, kaj vem, Herman Potočnik? Briga jih Herman Potočnik. Zanima jih to, kaj bodo naslednjega dne dali v lonec, in ta misel izrine vse druge.

Zdi se, da so prav tisti, ki imajo zaradi brezposelnosti na pretek prostega časa, vrhunsko neusposobljeni za to, da bi ga koristno porabili. Med razpravami o UTD je mogoče večkrat slišati prav ta argument: kaj neki bo preprosta raja počela, če ji ne bo treba delati? Saj ji bo vendar dolgčas! Če ji hočemo dobro, jo je treba prisiliti, naj tudi v prihodnje opravlja težaške in umazane službe! Pri tem pa se nihče ne vpraša, kaj brezposelni počnejo danes; navidezna skrb za plemenitenje življenja morebitnih prejemnikov UTD je preglasila skrb za plemenitenje življenja tistih, ki so brez svoje krivde brez dela že zdaj. Nič čudnega, da v takih razmerah znanje Slovencev tone pod evropsko povprečje.

Sama sanjam o dnevu, ko si bomo siromaki vseh sort lahko rekli: v redu, zavedam se, da sem neveden, zato bi rad šel na tečaj Kako odpirati okna in kako krmiti računalniško miško; tečaj stane 100 evrov; na računu jih imam 300, vendar to ni zadnjih 300 evrov v mojem življenju, ker bom ob mesecu osorej spet prejel UTD; to pomeni, da 100 evrov lahko zagonim za izobraževanje. Da mi pred drugimi ljudmi iz držav OECD ne bo treba zardevati. Morda bi vsak četrti Slovenec prav, če bi bil prejemnik UTD, lahko toliko obogatil svoje »spretnosti«, da bi na preizkusu znanja znal odgovoriti na vprašanje: koliko je ura, če je ura pet do dvanajstih?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.