Marcel Štefančič jr.

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film

Andron: Črni blodnjak

Andròn: Black Labyrinth, 2015
Francesco Cinquemani

proti

Igre lakote.

Deset oseb, popolnih neznancev, se prebudi v orjaškem kompleksu, ki spominja na zapuščeno skladišče. Ne vedo, kdo so – niti kje so. Amnezija. “Nismo več v Kansasu,” dahne nekdo, ki kljub amneziji ni pozabil Dorothy in Čarovnika iz Oza. Točno: ugotoviti morajo, kdo so in kje so – v nasprotnem primeru bodo umrli. Vas je strah? Nehajte: filmi so ta trik obdelali že do nezavesti, začenši kakopak z danes kultno Natalijevo Kocko, v kateri se je v orjaškem kompleksu – ja, labirintu, “črnem blodnjaku”, daleč od Kansasa – prebudilo šest oseb, popolnih neznancev. Niso imeli pojma, kdo so – niti kje so. Kocka je dobila še dve nadaljevanji, a tudi številne imitatorje, tako da je kmalu variiralo le še število amnezikov, ki se prebudijo v istem kompleksu, daleč od Kansasa.

V Andersonovem Nevidnem zlu, v katerem je Kocka srečala Dan živih mrtvecev, jih je bilo le nekaj (Milla Jovovich itd.), medtem ko jih je bilo v filmu House of 9 že devet, toda Kocka je tu srečala Žago. V Andronu pa Kocka sreča Trumanov show, saj se izkaže, da vsi ti amneziki, ki jih ne ogrožajo le šikane in temačni hodniki črnega blodnjaka (“Ta prostor je živ!”), temveč tudi horde “rdečih” supervojakov, nastopajo v resničnostnem šovu, gladiatorski VR-igrici, jasno, ne da bi to vedeli – pač po zgledu Trumana Burbanka (Jim Carrey), ki prav tako ni vedel, da nastopa v resničnostnem šovu, Trumanovem showu. Toda Kocka tu ne sreča le Trumanovega showa, temveč tudi Labirint in Igre lakote – publika tega šova je namreč umazana, razcapana, sestradana, očitno metafora odvečnega prebivalstva, ki ga kapitalizem ne potrebuje več. Nimajo imen, le še številke so. Tako kot vsi tisti multikulti amneziki, očitno rojeni Sherlocki (“Ali slišiš?” “Ničesar ne slišim.” “Tako je – ker je noč.”), ki jih igrajo patetični, potrošni anonimneži (če odštejete obritoglavo Deborah Dyer, alias Skin) in ki tolčejo bodisi angleščino ali pa polomljeno angleščino. Kar je vzpodbudno: ko človek izgubi spomin, res vse pozabi, le polomljene angleščine ne. Ko jih poslušate, imate itak občutek, da ne recitirajo le replik, temveč tudi akcente. “Perfektno,” je prva beseda, ki jo izreče Alec Baldwin, njihov “lutkar” in hologramski manipulator, supervizor in režiser snuffovskih “Iger odrešitve”. In ja, potem še enkrat ponovi: “Perfektno!” Brez samoironije. Tale distopični triler, postavljen v “revolucionarno” leto 2154, je namreč daleč od perfektnosti. Zelo daleč. Perfekten je le v svoji derivativnosti. Ali bolje rečeno: le v svojem dolgočasenju s klišeji. A po drugi strani – še celo sami klišeji se tako dolgočasijo, da zaspijo. Če hočete videti male, ambiciozne, originalne sci-fije, potem si poglejte filme, kot so Bellflower, Aproaching the Unknown, Moon, Primer, Upstream Color, Another Earth, I Origins, Donnie Darko, Predestination, Coherence, The Man from Earth, Under the Skin, Beyond the Black Rainbow, Attack the Block, Timecrimes, Monsters, Never Let Me Go, Europa Report, Cargo, Safety not Guaranteed in 4, ki jim je skupno to, da jih v naše multiplekse ni bilo. Za razliko od Androna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.