Grega Repovž

Grega Repovž

29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Kdaj vržeš bombo?

»Radi pozabljamo, da v trpljenju ni nič odrešilnega: če si žrtev na dnu družbene lestvice, še ne postaneš nekakšen vzvišeni glas moralnosti in pravičnosti.« 
—Dr. Slavoj Žižek, 22. januarja 2016, po silvestrskih spolnih napadih v Kölnu

Evropski pogled na begunce in priseljence je res svetopisemski. Pač, pričakujemo, da bodo svoje trpljenje in odnos naših družb do njih prenašali kot Jezus: da bodo odpuščali nam, ki moramo živeti svoja urejena življenja, da bodo razumeli nas, ki si ne moremo privoščiti pogleda na njih, da bodo razumeli naš strah, tudi rasizem, naše zavračanje, naš dogovor s Turčijo, naš naraščajoči nacionalizem in naše vse bolj eksplicitno sovraštvo. In če so enaki kot mi?

Ker prav zato gre: taki so kot mi. Pač ljudje. S pripombo, seveda: da je večina na dnu družbene lestvice. Res na dnu. Na tistem dnu, ki ga prosvetljena Evropa pozna predvsem iz filmov, redki pa iz različnih družbenih raziskav. A le prosvetljeni del Evrope, ostali ne.

Velja se spomniti učinkovite preprostosti pregovora »Siti lačnemu ne verjame««: mar ni v njem skrito vse o nerazumevanju današnjega trenutka, v katerem se je znašla Evropa? In v tem je tudi utemeljenost izpostavljene misli Slavoja Žižka. In mar ni celo vzvišeno od v tla zatolčenih priseljencev in beguncev pričakovati, da bodo nekakšen »vzvišeni glas moralnosti in pravičnosti«?

A vrnimo se k pregovoru, ki ga je sicer družba Mars v reklami za Snickers (pustimo ob strani sicer luštni, a nenatančni slovenski prevod) izpeljala v drugo stran: »You’re not you when you’re hungry.« Ti nisi ti, ko si lačen. Sestavljena pregovor in slogan tvorita srčiko današnjega medsebojnega nerazumevanja in seveda stanja. Evropski slehernik ni sposoben razumeti stiske priseljenca. Ni. Preprosto ni. In ta priseljenec, kot v reklami za Snickers, pač ni on, ker ni v normalnem stanju, ker ni v normalnem položaju – nasprotno, v totalno norem položaju za vsakega človeka je. Predstavljajte si sebe v tej situaciji, kako bi se počutili? Je zato res čudno, da se na vsakih nekaj milijonov ljudi ( ja, prav ste prebrali, na nekaj milijonov) med njimi znajde tudi kdo, ki na danes še bolj zaostren lastni položaj odreagira tako, kot ne bi nikoli, če ne bi bil lačen – a ne jemljimo tega »lačen« dobesedno.

To ni opravičilo za nora dejanja, ki jih danes opazujemo po Evropi.

Lakota je res odlično izhodišče za razumevanje današnjega stanja, ker je pač vsem domača. Vsi smo kdaj lačni.

Vsi smo kdaj zelo lačni – a zelo lačni po naših merilih. A prevedimo to lakoto na vsa področja življenja: ker ne gre za lakoto, gre za tovrstno stisko v vsakem trenutku in prostoru njihovih življenj. Ne govorimo o vseh, o večini pa.

Zakaj nam je vsem, res vsem, tako jasna ta reklama za Snickers? Zakaj nam vsem privabi nasmeh, zakaj nas tako razoroži? Zakaj vemo, da gre pri lakoti za dejansko stisko? In zakaj te empatije nismo zmožni, ko gre za razumevanje stanja, v katerem so priseljenci v Evropi? Prihod beguncev je namreč njihov položaj še zaostril, jih spravil v še večjo stisko – a predvsem zato, ker se je odnos večine do njih zaradi beguncev še bolj izostril, maske so padle, postal je celo odkrito sovražen in zavračajoč.

O priseljencih in beguncih danes Evropa razpravlja, kot da jih ni zraven, kot da so nekje drugje, v medprostoru. Gotovo ste bili kdaj priča situaciji, ko so se vpričo gluhega o njem pogovarjali, kot da ga ni, ga zraven pogledovali, sočutno, pri tem pa jim je on ves čas bral z ustnic. A če tudi ne bi tega znal, bi mu bilo vse jasno. Pa so ti dobri ljudje kar nadaljevali in se v svojem domnevnem sočutju – dejansko pa v svoji grozljivi ignoranci – počutili še malce posvečeni in dobrotni.

To frustracijo, ki jo je dolga leta družba povzročala s svojim pokroviteljskim in ignorantskim odnosom gluhim, smo danes sposobni razumeti in imeti za to ravnanje tudi nekakšno družbeno slabo vest. Pa torej lahko razumemo tudi, kako frustrirajoče je biti danes priseljenec, na primer priseljenec, ki le prihaja iz države, kjer del prebivalcev v imenu vere izvaja teror tako doma kot po svetu? In če je sam še res islamske vere? Kako se počuti, ko vpričo njega iz medijev in s strani politike posluša o sebi? Sploh slišimo to govorico, njene pomene?

Ne gre za končanje vojne v Siriji. Ne gre za uničenje Islamske države. Pač, siti bodo lačnemu morali začeti verjeti. In stiska priseljencev nas le napotuje k problemu; to so pač tisti, ki so najbolj na dnu. A teh spodnjih plasti imajo evropske družbe veliko, tudi slovenska. Za nami so leta ignoriranja teh stisk.

Pri čemer je malo grozljivo prav to pričakovanje dobrih duš, da bodo odrinjeni potrpeli in v svoji stiski ostali svetopisemsko ponižni, s sklonjeno glavo in trpeči. In hvaležni, seveda, za vsako navidezno naklonjenost.

A zato se je treba znebiti tudi utopije o dobrem revežu, kot pravi Žižek. Ne zato, ker med njimi ni »dobrih ljudi«, ampak ker je to popolnoma irelevantno. Ker ne prispeva k ničemur, ker je le del lepogovora.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.