Ihta / Maja Novak: Putinovanje

Nežno so nas nagnali iz šolskih učilnic in razpostavili po pločnikih, da bi bili takrat, ko se bo mimo pripeljal Tito, ljudska množica. Kar nekaj nas je bilo. Bil je lep sončen dan, točno tak kot minula sobota. Veseli smo bili, da sta odpadli prav slovenščina in matematika. Ko bi bilo to danes, bi gimnazijci verjetno molče brkljali vsak po svojem telefončku, mi pa smo se, kaj pa vem, pogovarjali in previdno prižigali prve cigarete v življenju. Mimo je spolzela črna limuzina in skozi okno je molela bela rokavica, ki je mahala. Morda je bila v njej Titova roka, prav mogoče pa je bila pritrjena na kako palico, ki jo je upravljal ta ali oni Titov adjutant. Videli smo namreč samo rokavico. Prejšnjo soboto Gorenjci ob do čistega izpraznjeni cesti, po kateri je jezdil ruski car, na lastne oči niso smeli videti niti toliko. Naročili so jim, naj zaprejo vsa okna in naj ne blodijo po dvoriščih. Nauk: plus ça change, plus c’est la même chose; po svinčenih časih so v Rusiji in pri nas očitno nastopili še bolj svinčeni. Posebne razlike ni.