Ujetniki

Janko Lorenci

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Kolumna

Podnebna kriza je že tu, piše G. Montbiot v Guardianu. To potrjuje množica podatkov, zgovorno na primer ta, da je bilo 15 od 16 doslej najtoplejših let v 21. stoletju. Kriza okolja je eksistenčna kriza človeštva, s katero rinemo v apokaliptično stanje, v katerem ne bo nihče – niti bogati ne – odnesel cele kože.

Vendar ne naredimo nič, da bi tako gibanje ustavili. Vemo, kaj bi bilo treba narediti, in imamo za to dovolj denarja in tehničnega znanja. Vemo tudi, da časa zmanjkuje.

A capljamo na mestu. Najbolj zato, ker smo – zavestno in nezavedno, prostovoljno in prisilno – ujetniki sistema, ki nujno vodi v pogubno slabšanje okolja, to pa tolče nazaj po družbi. Dve mega krizi, družbena in ekološka, se počasi zlepljata. Ene ni mogoče rešiti brez druge.

V sistem (neoliberalni kapitalizem in izvotljeno demokracijo) smo ujeti na tisoče načinov. Najprej je tu realna moč stebrov ureditve – politike, kapitala, raznih pomožnih, tudi intelektualnih elit in represivnega aparata države. Ta manjšina ima od ureditve korist, v rokah pa vzvode za ujetost v sistem.

Na drugi strani so množice. Ujete so prek mreže odvisnosti, zlasti z delom, pa tudi socialnimi pomočmi. Hkrati so nemočne – razdrobljene, v medsebojnih konfliktih, brez ponudbe jasnih alternativ. Če bi hotele zrušiti sistem, bi se morale spustiti v resen odpor, to je tvegano, ljudje pa so nagnjeni k družbenemu statusu quo. Še vedno lahko tudi veliko izgubijo, zlasti na razvitejšem Zahodu.

Ujete so tudi z ideologijo in propagando, ki se trudita dati sistemu legitimnost. Nekoč je zanjo skrbela državna in cerkvena propaganda, zdaj zlasti mediji. So del tržnega sistema, s tem pa glasniki stanja, kakršno je. Tudi zato politika ni kaznovana za sokrivdo pri propadanju okolja.

Ujeti smo tudi z ugodji in udobji, ki jih ureditev ta trenutek še ponuja, pa s strahom, kaj bo, če se bodo stvari spremenile. Neoliberalizem načrtno predeluje človeka, mu zbuja občutek lažne svobode, ga straši in vabi v potrošništvo, mu zbuja občutek, da je za vse zaslužen in kriv sam, ne pa sistem – in ga tako odvrača od skupnih vprašanj, socialnih, okoljskih itd. Ubija pojem skupnega dobrega, kar okolje po definiciji je. Ali drugače: ljudstvo v kapitalizem pretežno še verjame, čeprav je hkrati vedno bolj nezaupljivo.

Ujeti smo tudi s slabo poučenostjo o kriznem stanju okolja. Najhujša oblika nevednosti je razširjeno nezavedanje o tem, kako tesno je propadanje okolja povezano z današnjim kapitalizmom. Nevednost se prepleta s psihološkimi mehanizmi, ki dušijo strah pred okoljskimi grožnjami: bo že kako, jaz se bom zmazal, pomagal mi bo denar itd. Ta upanja spremlja slepo zaupanje v vsemogočnost tehnike – iluzija, da lahko tehnološke spremembe nadomestijo družbene, kot pravi D. Meadows.

Nadalje: človek je biološko narejen tako, da ni sposoben spontano in hitro reagirati na geografsko in časovno oddaljene grožnje, tudi okoljske. Hkrati še vedno ni bilo nobene vseobsežne, ubijalske ekokatastrofe, je samo množica svarilnih znamenj, postopnih, plazečih se sprememb, ob katerih se človek ne zdrzne dovolj, tesnobo pa potlači.

Navsezadnje smo še vedno ujeti v dogmo nenehne rasti. Sistem mora ustvarjati vedno več, da ohranja dobičke in za silo zadovolji ljudi. Rast je zato sprejemljiva za elite in za množice. Tako lahko še naprej velja: rast je dobra, in to za družbo in naravo.

Opisane ujetosti delajo sistem izjemno trdoživ. Najverjetneje ga bo dokončno načela šele kombinacija stopnjevanih družbenih stisk in konfliktov ter poškodb okolja. Kdaj bo nastopila točka preloma, ne vemo, a svarila postajajo akutna. Toda sistem se zanje ne zmeni in ostaja tog in neučljiv. Če bi bil prilagodljiv, bi se zmehčal, zmanjšal naraščajočo konfliktnost v družbi in upočasnil propadanje okolja, s tem pa omogočil ali vsaj zelo podaljšal svoje preživetje. Vendar je kot nekakšna palica, ki se noče upogniti, ampak se raje zlomi. Tak je zaradi svoje notranje logike, ki ga sili v zaostrovanje – dobički se zmanjšujejo, v to ne privoli, zato hočeš nočeš bolj zajeda družbo in naturo.

Zaradi neučljivosti nujno postaja vse bolj avtoritaren, represiven in nestabilen. Ljudje bodo imeli vedno manj izgubiti. To bo povečalo odpor. Povezava med sistemom, uničevanjem okolja in slabim življenjem večine postaja kljub vsej propagandi čedalje bolj očitna. Proces ponotranjenja dogem neokapitalizma že spremlja nasprotni proces – treznjenje. Naravno nagnjenje ljudi k ohranjanju statusa quo se bo prevešalo v hotenje po spremembah, ki se bodo iz tveganja spremenile v upanje. Tesnoba, strah pred prihodnostjo, ekološko-socialne stiske bodo izrinjali fatalizem in prazne iluzije. Skratka, nekatere pomembne postavke, ki zdaj še delujejo v prid trdoživosti sistema, se počasi spreminjajo v svoje nasprotje.

To nujno še ne pomeni srečnega konca – odprave (neo)kapitalizma in drugačnega, do človeka in narave prijaznejšega razvoja. Vendar je malo dvoma, da se lahko sedanji tip kapitalizma že srednjeročno obdrži in nadaljuje le kot diktatura. A tudi tak ne v nedogled. Razplet ostaja odprt. Možnosti za pozitiven zasuk obstajajo. Zdaj je še čas za izbiro – izbiro med divjim kapitalizmom in kolikor toliko zdravim okoljem, brez katerega niti zdrava družba ni mogoča. Kaj bo izbrano, je najbolj odvisno od ravnanja (pritiska, odpora, povezovanja) deprivilegirane večine. Treznjenje te, kot rečeno, vendarle poteka. To pomeni, da ta večina vedno jasneje vidi, da etablirana politika ne varuje njenih interesov, ampak predvsem interese privilegirane manjšine. Vladajo nam vlade, ki niso naše.