Spet pridejo

Vlado Miheljak

26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Dva leva

»Ko Evropejci pridejo k nam, nas učijo, kaj so civiliziranost, človekove pravice in demokracija. Ko pa mi pridemo sem, Evropejci nenadoma vse to pozabijo.«
— Sirski begunec je v izjavi na TVS pozabil, da v Evropi velja star latinski pregovor: »Quod licet Iovi, non licet bovi.«

»V Postojni ni center za tujce, to je zapor, jaz pa nisem kriminalec.«
— Sirski begunec, zaprt v Postojni, ne ve, da za lažja kazniva dejanja in za obsojene politike v Sloveniji obstajajo zapori odprtega tipa (Dnevnik, 18. 8. 2016)

»Avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz je ta teden razburil s predlogom, da bi za begunce uvedli obvezno delo za en evro.«
— Minister Kurz bi nevarnost dodatnega obremenjevanja sicer slabega zaposlitvenega stanja v državi reševal z uvedbo suženjskega dela za begunce (MMC TVS, 20. 8. 2016)

»Si patriot? Sedaj je napočil čas, da se Šenčur ponovi v Ljubljani. V mnogo večjem številu. Dovolj je jamranja iz naslonjačev, potrebno se je upreti vladajoči kliki in jasno in glasno povedati, da migrantov nočemo! To ni protest Gorenjske, to je protest Slovenije! Ljubljana je jedro problema, upamo, da se tega vsi zavedate.«
— Patrioti bodo 27. 8. organizirali drugi pohod na Ljubljano (iz poziva iniciative »Gorenjska je proti migrantskemu centru«)

Zgodovina civilizacije je zgodovina trgovanja z ljudmi. Le redko je bila v ozadju trgovine plemenita namera kupcev. Denimo v času nacionalsocializma so po različnih diplomatskih in drugih trgovskih poteh kupovali in reševali Jude, ki so bili dovolj pomembni ali dovolj bogati, da se je kdo za njih zavzel. Sedemdeset let in več kasneje Evropa spet trguje z nesrečo ljudi. In ne kupuje svobode dejanskih beguncev, ampak Turčiji plačuje, da se »nadlogi« beguncev izogne.

O. K. Evropa je dovolj vmešana in soodgovorna za destabilizacijo regije, da mora prevzeti odgovornost, tudi materialno, da se za ubežnike iz kriznih žarišč uredijo znosne razmere. A pogodba s Turčijo je bila licemerna, kajti plačati smo hoteli, da beguncev ne bi gledali na svojem dvorišču. In Turčija je zaznala v beguncih poslovno priložnost, s katero bi iztržila ne samo materialne, ampak tudi politične koristi. Takoj ko so dosegli z Evropsko unijo dogovor, je bilo jasno, da bosta med žrtvami gnile trgovine tudi demokracija in položaj civilne družbe v Turčiji. In po atraktivno diletantskem udaru je Evropa postavljena pred ogledalo. Bo za ceno miru pred begunci spregledala protidemokratične in celo protimodernizacijske procese v Turčiji? Če ima Evropa vsaj malo dostojnosti in načel, bo turška izsiljevanja zavrnila. Tudi za ceno tveganja novega begunskega vala. Zadrževanje beguncev za visoko ceno v Turčiji tako ali tako na dolgi rok ni rešitev. Rešitev bi bilo treba iskati znotraj vojnih in kriznih žarišč. A nenačelna politika proizvaja nove in nove begunce. Ne samo v Siriji in na Bližnjem vzhodu, tudi z reševanjem razlogov, ki generirajo vse številnejše begunce iz Afrike, se ne sooča. Kakorkoli. Evropska unija bi morala takoj prekiniti vsakršna pristopna pogajanja z Erdoganovo Turčijo in upati, da bo to pripeljalo do nezadovoljstva in spremembe situacije v Turčiji. Da se Evropa boji konflikta z nedemokratično Turčijo, ne kažeta samo toleranca in sprenevedanje ob zadnjih manevrih turške vojske proti Kurdom, ki pomenijo zelo konkretno zavezniško vojaško silo v boju proti ISIS, ampak tudi na mikro ravni. Denimo ob medli reakciji na intervencijo turškega veleposlaništva v zvezi z ustanavljanjem in dejavnostjo Gülen centra v Ljubljani. Po nadvse neobičajni intervenciji tujega veleposlaništva (resda podobno v teh dneh počnejo turška veleposlaništva po vsej Evropi in svetu) bi morali pri priči poklicati na pogovor veleposlanico in ji odločno razložiti temeljna načela pravne države v državi gostiteljici in državni skupnosti, v katero si Turčija že dolgo prizadeva in je sedaj od nje bolj oddaljena, kot je bila pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Problem je, da Erdoganovi Turčiji v teh dneh najbolj glasno sporočajo, da v Evropi nima mesta tisti, ki sam ne izkazuje veliko demokratičnega talenta. »Evropski demokrati« pa previdno molčijo. Popuščanje sedanji Erdoganovi Turčiji bo najbolj škodilo perspektivi demokracije v Turčiji sami. Zdi se, da smo priča nekakšni novi chamberlainovski epizodi evropske politike. Kako se je končala prva, vemo.

In zato se je treba pripraviti na neizbežni novi val beguncev. A priprave potekajo v napačni smeri. O spopadu z valom, ki bo, če bo Turčija tako hotela, neustavljiv, se razmišlja skozi perspektivo višjih in daljših ograj, ki ne morejo rešiti problema. Tudi odložiti ne.

Aktivni so predvsem tisti, ki ne samo, da ne izkazujejo demokratičnega talenta, ampak so njihovi motivi in pozivi drugačni, večplastni. V teh dneh krožijo pozivi k novemu pohodu na Ljubljano. Stvar na simbolni ravni spominja na zgodovinski pohod na Rim. In medlost demokratične javnosti je tudi sila podobna. Ležerna. Češ, saj niso resni. Res je. Niso resni, so pa nevarni. Naj so še taki klovni, cilji, ki jih ubirajo, in metode, ki jih uporabljajo, so dovolj svareče, da jih je treba jemati zares. Zato bo spet in ponovno treba braniti ne le begunce na Kotnikovi, ampak mesto, ki predstavlja upor proti fašizaciji vsakdanjega življenja. Organizatorji pohoda niso brez razloga zapisali, da je »Ljubljana jedro problema«. Upajmo, da res, in upajmo, da bo ostala.